ZAVRNITEV STARŠEV SPODBUJA TEŽAVE V DUŠEVNEM ZDRAVJU LGBT OSEB

Kot psihoterapevt v svoji zasebni praksi opažam veliko posameznikov, ki na terapijo prihajajo zaradi težav z depresijo, anksioznostjo, napadov panike, zasvojenostjo s spolnostjo in drogami. Mnogi iz med njih poročajo, da brez drog spolnega odnose več ne morajo imeti. Drugi poročajo, da ne morajo obdržati partnerskega odnosa in se nenehno zapletajo z različnimi avanturami.

Povedano drugače, so v situaciji, ki si je ne želijo in ne živijo zadovoljivega življenja v polnosti in ki bi ga lahko.

Nekateri so poiskali zdravniško pomoč, prejeli so antidepresive, pomirjevala, ki so nekoliko pomirila tista najtežja občutja. Vsak dan je postajal znosnejši, lažje so spali, opravljali obveznosti in si povrnili občutek, da jih simptomi ne kontrolirajo več.

A občutki praznine, jeze, žalosti, gnusa, občutki da niso dovolj dobri, ostajajo. Jih spremljajo. Jih vodijo. Jih ovirajo.

Naj si bodo še tako uspešni v službi, v družbi cenjeni, sprejeti a ti občutki dosledno vztrajajo in jih vodijo. Mnogi iz med njih vse te občutke skušajo obvladati z zunanjo podobo, ki odraža samozavest, avtonomnost in pokončnost. A žal so neuspešni, saj teh občutkov žal ni mogoče pomiriti drugače, kot da se z njimi soočimo. Kar pa v večini seveda nočemo, saj nas vodi intenziven občutek nemoči, da ne bomo zdržali, če se bomo s temi težkimi čustvi srečali. Pretežko je.

Na terapiji zato pričnemo graditi varen, zaupanja vreden odnos. Skupaj gradimo prostor, da oseba počasi iz varne distance in vztrajno prične odkrivati vsa ta občutja, ki so nekje skrita. Bolj kot se soočamo in počasi obvladujemo ta neprijetna čutenja, posamezniku, pa se prične vračati občutek moči, veselja, motivacije.

Vendar šele takrat se prično odkrivati vsi razlogi ali povezave zaradi katerih se je naselila ta praznina, jeza, občutek ne biti dovolj dober. Za vsem tem žal prevečkrat stoji prav družina, ki ni zmogla videti posameznika takšnega kot je v celoti. Posledica tega je, da se v nas naseli občutek da smo pri vsem sami, da nas nihče ne sliši, ne razume, ne podpira. V nas se naseli močan občutek sramu, nemoči, občutek da nismo dovolj dobri. Da takšen kot sem, nisem v redu, predvsem pa občutek, da karkoli naredim sem še zmeraj slabši in manj, kot vsi ostali. Bilo je opravljenih že mnogo raziskav, ki so potrdile da prav ti starši, ki že sicer otroka niso videle in podprle v celoti, tudi niso podpirale ali so težje sprejemale pri odkritju spolne usmerjenosti in spolne identitete tega posameznika_ce.


Vse to občutja sramu, idr. še poglobi. Posameznik_ca pa prične verjeti, da je manj vreden_na , ne dovolj dobra_er. Vsa ta izkušnja je za nas izjemno težka in ker podpore, sprejemanja nismo deležni, se v nas naselijo občutja praznina, tudi strahu, ki lahko preraste v še težja občutja. Zakaj je temu tako? Ljudje smo namreč odnosna bitja in da delujemo samozavestno, zadovoljno, živimo srečno življenje in kar se da razvijamo svoje potenciale, potrebujemo odnose, ki nam nudijo to podporo, slišanost. Povedano drugače, družina, ki svojemu otroku nudi varno podpirajočo se bližino, tople, ljubeče odnose bo otroku omogočila, da bo samozavestno zakorakal v svet in z občutkom samovrednosti.

Nasprotno posameznik_ca postaja vse ranljivejša, vse to pa ovira graditev pozitivne samopodobe in samoidentitete.

Dobra novica je, da ne glede na težo preteklih izkušenj, imamo možnost, da pričnemo graditi samopodobo in samozavest, kot si jo želimo. Predvsem pa, da si povrnemo občutek zase. Pri tem si omogočimo, da nam ni potrebno težka čutenja skrivati-tlačiti in jih pomirjati z raznovrstnimi substancami, nenehnim dokazovanjem. Omogočimo si, da nas več ne vodi sram, strah, praznina, občutek, da nisem dovolj dober_a. Pričnemo se zavedati, da so to občutja, ki so posledica preteklosti in ne odražajo tega kdo in kaj smo, ampak so logična posledica tovrstnih težkih izkušenj.

Omogočiti si to, pomeni povrniti si svobodo, moč in življenje vnesti zadovoljstvo. Vse to je možno, je pa potrebno sprejeti odločitev. Mnogokrat je to najtežje a ko zberemo dovolj poguma, se prične v nas vračati mir, kontrola in pozitivna občutja. Praznino pa zamenja notranja moč, ki posamezniku_ci omogoča avtonomno držo, samozavest in pristnost, ki vrača varnost.


Pripravil: mag. Drago Švajger, vodja centra za psihoterapijo, svetovanje in izobraževanje Uglašeni odnosi.



Mag. Drago Švajger, je psihoterapevt in ustanovitelj, ter strokovni vodja centra za psihoterapijo, svetovanje in izobraževanje Uglašeni odnosi. Svoje terapevtsko strokovno znanje poglablja na doktorskem študiju na Univerzi v Ljubljani in na izpopolnjevanju iz zakonske in družinske terapije. Že iz študijskih let se poglablja v vprašanja LGBT+ področja. V svoji diplomski nalogi je raziskoval področje gejevske prostitucije, ter v okviru različnih organizacij na to temo tudi predaval in bil del okroglih miz. Bil je tudi eden izmed soustanoviteljev skupine LINGSIUM, ki se je zavzemala na področju problematike LGBT+ mladine v Mariboru. Poleg vodenja centra opravlja individualne, zakonske in družinske psihoterapije, tako za LGBT+ osebe, kot za njihove starše. Prav tako predava in vodi delavnice.