Zate mi bo žal, vsakič

Žal mi bo ob vsakem novem jutru in ob vsaki črni kavi, v katero bom vmešala riževo mleko. Ob vsakem požirku ne ravno dobrega okusa.

Vsakič, ko sprehajala se bom po poti mimo reke, mimo dreves, mimo skalovja, na katerem sva preživljali čas. Vsakič, ko bom ravno tam brala knjigo, tam na soncu, kjer bodo samo martinčki tisti, ki bodo poleg mene prenašali vročino.

Žal mi bo, ko vračala se bom v kavarno, kjer sem te prvič ogovorila brez vpliva alkohola. Vsakič, ko se bom usedla za isto mizo in gledala v prazen stol nasproti mene.

Vsakič, ko bom staršem lagala, kod se bom potikala. Vsakič, ko jim ne bom zaupala svojih nočnih sprehodov in voženj s kolesom sredi opoldneva po žgočem makadamu.

Žal mi bo vsako noč ob dveh zjutraj, ko bom tako kot zdaj sedela za svojo pisalno mizo, in pisala poeme o tebi. Vsakič, ko preplavilo me bo najmanjše upanje, da morda povedi najine zgodbe še niso dočakale končnega ločila.

Vsakič, ko videla te bom v objemu tujega. Ob vsakem sončnem zahodu, ob katerem tvoja glava ne bo počivala na moji rami. Ob vsakem pogledu na travnik poln rož, vedoč, da ti zdaj niti ene ne morem podariti.

Žal mi bo vedno znova in znova, ko dojela bom, da sem najin konec prepustila nevihti, da ga preprosto odplakne. Pustila sem naju premočeni, brez sonca, da naju ogreje. Prepustila, da naju poplavi, da naju je tok odnesel vsako v svojo smer.

Vsakič, ko prebrala bom tvoje besede, zapisane na zmečkanem papirju. Vsakič, ko spomnile me bodo nate. Znova in znova, ko bom dojela, da sem bila do tebe pravzaprav krivična.

Žal mi bo, da ne boš vedela, da tista, kljub vsemu, si ti. Vsakič, ko se niti zavedala ne boš, da besede, ki jih pomotoma kdaj prebereš, pišem o tebi. Vsakič, ko pogledala bom njo, in ona poleg mene ne bo ti. Ko ji bom govorila besede, ki bi jih pravzaprav rada tebi.

Vsakič, ko te ne bom obupala iskati v tistem travniku, ko bo v mojem srcu še vedno bilo upanje, da plešeš med tistimi cvetlicami.



Alja Gojznikar – normalno bi se predstavila kot 21-letna študentka Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. A vendar, ta poved pravzaprav ne pove veliko o njej. Je radovedno in energično dekle mnogih interesov, ki le malokrat postoji na mestu. A ko najde svoj prostor, se prepusti in dovoli času svoj čas. Poleg ogromne ljubezni do živali, prijateljev, španščine, kitare in raznoraznih dogodivščin izredno rada pobegne iz vsakdanjosti v svet, kjer lahko prikaže in izrazi sebe v drugačni luči – ta svet ji predstavlja predvsem pisanje kakršnihkoli, takšnih ali drugačnih, sestavkov. S tem pravi, da sami sebi omogoči pobeg, sprostitev in odkrivanje sveta v njej.