Zapletena psihologija in spolna usmerjenost glavnih junakov v romanu Sijaj

Updated: Jan 26


Guido in Costantino že od zgodnjega otroštva živita v isti hiši, čeprav v različnih svetovih. Guido je edinec premožne meščanske družine, Costantino hišnikov sin. Med fantoma se porodijo nežna čustva, a so občutki sramu prehudi in njuna vez se pretrga. Guido odide v tujino. Pa vendar ne razdalja ne nove zveze, ki jih oblikujeta, ne preglasijo ljubezni, ki ju povezuje. – opis na hrbtni strani knjige


Roman Sijaj (it. Splendore) italijanske pisateljice Margaret Mazzantini, izdan l. 2013, je pravzaprav zgodba o novodobnima Romeu in Julijanu. Odlikuje ga metaforičen slog pisanja, ki pa bralcu deluje presenetljivo naravno. Poleg tega se pisateljica vrhunsko vživi v moška lika in daje občutek, da je zgodba v resnici Guidova avtobiografska pripoved.

Glavni osebi sta si v svoji osnovi popolni nasprotji: poleg tega, da prihajata iz različnih družbenih slojev, je Guido s svojim že od otroštva cinično-nihilističnim odnosom do sveta in zaradi pomanjkanja pozornosti s strani deloholičnih staršev do konca gimnazije precej sovražno nastrojen do mirnega, sramežljivega, tradicionalističnega Constantina. Ta se do Guida kljub temu vede skrbno in ustrežljivo. Obojestransko zanimanje se porodi nekje proti koncu njunega skupnega šolanja in takrat se zgodi preobrat: Constantino Guidu zlomi srce, ta pa se v begu pred utesnjujočim okoljem rodnega Rima odseli v London. Svet, ki se mu odpre tam, je popolnoma drugačen in Guido z veseljem pograbi liberalno zahodnjeevropsko okolje ter začne v njem uživati. Constantino se medtem poroči z Rossano, svojim dolgoletnim dekletom, in tudi Guido še vedno (ter še dolgo po tem) živi v zanikanju svoje homoseksualnosti. Moška spet stopita v kontakt 20 let po Guidovi selitvi in se od takrat pa do tragičnega dogodka, ki jima spremeni življenje, enkrat mesečno dobivata v Rimu kot ljubimca. Guido se svoje spolne usmerjenosti takrat sicer že zaveda, vendar pa se do omenjenega preobrata z njo noče sprijazniti. Poleg tega ga mučijo občutki krivde, saj je tudi on poročen z žensko, ki pa zanj bolj kot žena in ljubimka igra vlogo prijateljice in nekakšne cone udobja. Ljubezen njegovega življenja od začetka do konca ostane Constantino. Njegov uradni »coming out« se zgodi šele, ko se mu poruši vse, kar je zanj do takrat predstavljalo urejeno, na videz idilično družinsko življenje.

Večina bralcev tega romana in morda tudi avtorica o odnosu med Guidom in Constantinom razmišlja kot o nesrečni ljubezenski zgodbi med dvema gejema. Čas njune mladosti je bil za homoseksualna razmerja težji kot danes in moški so bili v 80-ih, 90-ih letih prejšnjega stoletja še veliko bolj socializirani v neizražanje čustev in zatiranje istospolnih vzgibov v sebi, zato je tovrstna interpretacija zagotovo najbolj razširjena. Vseeno pa bi rada delila svoje doživljanje dogajanja.

Sama menim, da je Constantinova seksualnost nekoliko bolj kompleksna, kot se to zdi na prvi pogled. Ta večino svojega življenja preživi v zanikanju dejstva, da ga privlačijo moški. Zanimivo bi bilo ugotoviti, če je kot Guido tudi on gej ali morda bi- oz. panseksualen. Kar velik del njegove zveze z Rossano se zdi, da je s svojim življenjem kar zadovoljen. Res je, da se je pred Guidovim odhodom v London od njega oddaljil zato, ker si je homoseksualne zveze sicer želel, a si v njej ni mogel predstavljati prihodnosti, poleg tega pa je bil prej že nekaj časa v zvezi z Rossano, za katero se prav tako zdi, da jo ima rad. Zagotovo vemo, da je bila med njima z Guidom od začetka prijateljstva močna kemija, ni pa objasnjeno, če je bil Contantino vsaj na začetku enako srečen tudi z Rossano ali pa se je z njo poročil izključno zaradi pričakovanj okolice in zanikanja lastne identitete. Ugotovimo pa, da je njuna zveza po številnih letih zakonskega življenja začela propadati, za kar je bil delno kriv tudi Constantinov nabit delovni urnik lastnika restavracije in skrb za bolnega sina. Ko se Guido in Constantino skrivaj dobivata, za kar Guido enkrat mesečno z letalom pripotuje iz Londona, izgleda, kot da se ga Constantino rahlo izogiba. Guido se je do tedaj že sprijaznil s tem, da ga privlačijo moški in da ljubi Constantina, kar mu z raznoraznimi gestami naklonjenosti tudi izkazuje. Želi si preživeti čim več časa z njim in boli ga, da Constantino vedno, ko se dobita, odide takoj po seksu. V tem delu romana je zelo razvidno, kako sta se njuni mladostniški vlogi zamenjali: Guido je Constantina in njegovo družino kot otrok in mlajši najstnik skorajda preziral, zdaj pa se sam znajde v položaju, kjer so njegova čustva (vsaj na videz) spregledana. Iz zgodbe ni razvidno, če Constantinovo hladno obnašanje izvira samo iz občutka krivde in sramu glede svoje spolne usmerjenosti ali ljubezni do Guida v tistem obdobju dejansko ne čuti tako globoko kot njegov ljubimec, ker je manj nezadovoljen s svojim heteronormativnim družinskim življenjem.

Na idejo, da Constantino morda ni striktno gej, kljub temu, da se sam na neki točki v romanu okliče za homoseksualca (za kaj drugega verjetno tako ali tako še ni slišal), me je med drugim pripeljala ugotovitev, da je biseksualnost tudi sicer v romanu nekoliko spregledana. Npr. ko se Guido konec osemdesetih let spoznava z londonsko queer sceno, avtorica govori samo o homoseksualnih klubih in o virusu HIV, ki je pustošil med istospolno usmerjenimi, a nikakor ne nakaže na znano dejstvo, da so ta leta poznana kot »zlata doba biseksualnosti«. Biseksualnost je omenjena samo dvakrat, enkrat v povezavi z glasbenikom Lou Reedom in enkrat, ko Guidova študentka komentira, da je njen profesor umetnostne zgodovine po njenem ni popolnoma gej ampak »vsaj biseksualec« (kar sicer ni res).

Še ena zanimiva specifika Constantinove spolne usmerjenosti je nekoliko nekorektno namigovanje, da je njegova privlačnost do moških posledica spolne zlorabe v otroštvu. Zdi se, da v to verjamejo vsi, razen Guida. Ta se, ko izve za to, vseeno ne more otresti misli, da je bila njuna ljubezen laž in to ga popolnoma zlomi.

Nenazadnje je zanimiv tudi trenutek, ko se bralec zadnjič sreča s Constantinom: zaradi pritiska okolice in lastnih občutkov, da je nekaj narobe z njim, se po incidentu, ki ju z Guidom zazanamuje, preseli v versko komuno. Tam ga zastrupijo z mislijo, da so mu všeč moški samo zato, ker ga je v mladosti posilil Guidov stric in da ga tega lahko »ozdravijo«. Constantino torej odtlej živi tam, na videz zadovoljen, vendar z opranimi možgani. To je še en razlog, zakaj menim, da je Constantino biseksualen. Seveda ga v komuni niso ozdravili homoseksualnosti, ampak s psihološko manipulacijo samo odvrnili od Guida. Vendar, ker se je zaradi manjše obilice dela tam oživil njun odnos z Rossano, je začel misliti, da je »ozdravljen«.

Alternativna in morda bolj splošno sprejeta interpretacija bi bila, da je Constantino gej, vendar je tovrstne vzgibe potlačil tako globoko, da izgleda, kot da je zadovoljen s svojim družinskim življenjem, v resnici pa se nezadovoljstva niti ne zaveda. Na svojo ženo ga veže njun bolni sin, za katerega v veliki meri skrbi on. Do Guida se vede hladno, ker ga je strah, da ga bo »odneslo« in ker ni navajen izkazovati romantičnih čustev. Lahko bi tudi rekli, da v Rossano nikoli ni bil zares zaljubljen, vendar pa nam avtorica v njun odnos ne da zadostnega vpogleda. Na koncu romana živi v komuni »kot rastlina« in je psihološko zmanipuliran do te mere, da se prepriča v to, da je tako srečen. Namen moje osebne interpretacije seveda ni bil izbris Constantinove možne homoseksualnosti, ampak samo deliti ideje, ki so se mi porajale ob branju.

Roman je odličen vpogled v homofobno južnoitalijansko družbo od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa vse do danes. Zgodba nosi grenek priokus z zaključkom, da se družba v resnici ni zares spremenila, še vedno je izven zahodnoevropskih metropol nevarno biti odprto homoseksualen, sploh če gre za ljubezen med dvema moškima. Prav tako tragično se konča zgodba, a osebno mislim, da je to, kar se zgodi s Constantinom huje kot Guidova usoda, kljub temu, da se na prvi pogled morda zdi nasprotno. Atmosfera pripovedi je sama po sebi sijaj, ki lahko zasveti z vso močjo, vendar ravno tako nenadoma tudi ugasne.




Veronika Razpotnik



Veronika Razpotnik (1997) je po izobrazbi in spolni usmerjenosti bi-okemičarka. Tekom svoje literarne poti, ki je še v fazi asfaltiranja, je postala ena izmed finalistov 19. in 21. Pesniške olimpijade, na literarnem natečaju Rdeča nit 2019 prejela prvo nagrado v kategoriji poezija ter se uvrstila v finale natečaja za najboljšo protestno pesem ali družbeno satiro – Mentorjev feferon. Objavljala je v revijah Mentor, Spirala, Novi zvon, na spletnih platformah LUD Literatura in Koridor – Križišča umetnosti ter v Lezbozinu in Bizinu. Deluje tudi kot urednica. Veronika je kot članica skupine Akademski kolegij študentom! v letu 2019 svojo poezijo v precejšnji meri povezovala s temo stanovanjske problematike, kar je pretenciozen izraz za njen wannabe aktivizem. Že dolgo si želi napisati srečno pesem, a ji do zdaj še ni uspelo. Poje v zboru, na urah solo petja ali pod tušem in v družbi mačk uživa bolj kot v družbi ljudi.