Zakaj jaz? #TiTudi

V zadnjem mesecu smo se tudi v Sloveniji končno začeli javno pogovarjati o eni večjih socialnih problematik – spolnem nadlegovanju. Seveda smo vsi na takšen ali drugačen način zasledili zgodbo Mie Skrbinac, ki se je opogumila in spregovorila o svoji izkušnji. Zdi se, da sta bila na njeno zgodbo le dva možna odziva, od tega je bil eden (kot se spodobi) zelo spodbuden in moralno korekten, drugi pa je bil primeren miselnosti naše države – poln skepticizma, lenobe in očitanja. Ob vseh teh novicah in številnih debatah se je name spomnilo presenetljivo veliko ljudi, ki so v spomin uspeli priklicati moje zagovarjanje aktivizma in informiranost o vsem kontroverznem in prezrtem. Zasuta sem bila z vprašanji, med katerimi so se (pre)pogosto in na žalost pričakovano pojavljala: »Zakaj je o tem spregovorila šele zdaj?«, »Zakaj bi nekdo to javno razglašal?«, »Zakaj bi moral/a ravno jaz karkoli narediti?«, »Kaj sploh lahko naredim?« … Po kakšnem tednu mi je postalo jasno, da se v Sloveniji o tem ne pogovarjamo dovolj. S tem ne želim reči, da bi se moral vsak posameznik poglabljati v družbeno-kulturne študije, pač pa želim poudariti, da se je vsak izmed nas dolžan ozreti dlje od sosedovega vrta, odpreti oči ter kritično oceniti v kakšni družbi živi. Ker smo navajeni, da je vse pomembno prej ali slej postavljeno pred nas, se marsikdo sam od sebe ni pripravljen pozanimati ali pa ne ve, kako se tega lotiti ter kje sploh začeti? Odgovor je preprost: tukaj in zdaj, s tem člankom.


Zakaj je pomembno, da se pogovarjamo o tem, četudi je mnogokrat težko in nas mogoče celo spomni na lastne slabe izkušnje, ki jih poskušamo pozabiti? V takšnih primerih se je potrebno spomniti, da je to kolektivni problem, torej ni le problem žrtve (oziroma nešteto žrtev), ampak problem vseh nas. Ena izmed najpogostejših zmot je, da so žrtve posilstva le ženske. Temu ni tako in moški, ki so bili te ostudnosti deležni, prav tako zaslužijo sočutje in zaščito. Posilstvo jim ni odvzelo njihove »moškosti« ali jim spremenilo spolne usmerjenosti. Tukaj seveda ne gre zanemariti obstoja različnih bioloških in družbenih spolov, katerih tokrat zavoljo lažjega razumevanja nisem vključevala. Čeprav bi želeli predpostaviti, da je to problem žensk, konstantno pozabljamo, da ta kategorija vključuje mame, hčere, sestre, žene, itd. Vsaka izmed njih se je zagotovo že znašla v situaciji, kjer je bila tako ali drugače nadlegovana, nemočna, osamljena. Res je, ne moremo zaščititi vseh – lahko pa težimo k zaščiti čim več ljudi. Začnimo s tem, da problem naslovimo, četudi s težkim srcem, kljub temu da bo to morda pomenilo ponovno odprtje starih ran, prenašanje neštetih neprijetnih vprašanj ali pa izgubo »prijatelja«, ki ne razume besede »ne«.

Ampak zakaj zdaj? Takšen problem ne nastane v enem mesecu, letu, desetletju … To je ponavljajoča se krivica, ki neprenehoma išče žrtve in povzroča nove psihične in fizične rane. Marsikdo je mnenja, da je pogostost posilstva veliko manjša kot se navaja in da so v stiski sami. Spomniti se moramo, da se posiljevalci s svojimi dejanji ne hvalijo, mnogo ljudi posilstva ne more prijaviti (kar bo podrobneje opisano v nadaljevanju), številna posilstva se zgodijo znotraj partnerskih razmerij, statistično gledano pa se prijavi le 14% vseh posilstev, ki so se zgodila. Če pogledamo podatke organizacij, ki se v praksi srečujejo s spolnim nasiljem ali nasiljem nad ženskami, pridemo do spoznanja, da vsaka druga ženska v Sloveniji doživi psihično nasilje po dopolnjenem 15. letu, vsaka četrta pa je zlorabljena fizično.


Zakaj je to tudi moj problem? Že samo dejstvo, da si ljudje postavljamo takšna vprašanja je srce parajoče. Razen, če je posameznik sam kršitelj, si tega vprašanja ne bi smel postavljati. Ali res želimo živeti v družbi, ki dovoljuje spolno nadlegovanje? Želimo, da se še naprej dogaja krivica najbolj ranljivim, medtem ko se mi »brigamo zase« v zavetju svojega doma? Preprečevanje posilstev in primerna zakonodaja problema ne bosta izbrisala, sta pa eden prvih korakov, ki jih je potrebno storiti. Če se že tako nikoli nismo sposobni popolnoma brigati zase, potem tudi v tem primeru ne potrebujemo tega lenobnega in ignorantskega izgovora. Če obstaja vsaj eden človek, za katerega vam je mar (četudi ste to morda vi sami), potem je to vaša stvar – spolno nadlegovanje in spolno nasilje lahko doletita vsakega, ne le naivne in pomanjkljivo oblečene najstnice.


Zakaj pa je tako oblečena? Prav ji je. Tega ne morem dovolj poudariti: tudi če se človek popolnoma nag sprehaja po cesti, to ne upravičuje posilstva! Osebni stil, ne glede na to kako absurden se nam zdi, ne pove o človeku nič drugega kot to, kakšna oblačila so mu všeč. Pred kratkim sem na socialnem omrežju zasledila naslednji navedek aktivista in pisatelja Darshana Mondkarja:

»Ali je bila res moja krivda?« je vprašalo mini krilo.

»Ne, tudi meni se je zgodilo« je odvrnila burka.

Plenica v kotu ni mogla niti spregovoriti.

Kratko in preprosto – ne glede na to, kar ima oseba oblečeno ali koliko je stara – posilstva se dogajajo. Videz, starost in spol nikakor ne vplivajo na to ali je človek varen ali ne. Lažje je učiti »ne počni tega, ker to ni prav« kot pa »celo življenje glej na to, kaj boš imel/a oblečeno in kako se vedeš, saj nekateri ljudje ne razumejo preprostih konceptov, kot so soglasje in medsebojno spoštovanje.«


Ampak saj ni rekel/a »ne«. Morda res, ampak ali je rekel/a »ja«? Koncept soglasja ne obstaja, brez da najprej obstaja možnost izbire. Z drugimi besedami, »ja« nima nobenega pomena, če »ne« ni ena izmed varnih možnosti. Ali ni prav, da si vsak pridrži pravico do premisleka? Če ste mnenja, da ne, si poskušajte predstavljati obratno situacijo – ali bi bili ravnodušni, če bi se nekdo brez soglasja spravil nad vas? Če ste na zadnje vprašanje odgovorili pritrdilno, vam iskreno svetujem posvet s psihiatrom. Komunikacija pred, med in po spolnem odnosu je pomembna in potrebna normalizacije. Ne bojte se vprašati partnerja, kaj si želi in kaj mu prija, dosti bolj nerodno bo, če naredite nekaj, česar nočejo. Če niste zreli za takšen pogovor, potem niste zreli za spolni odnos. Še ena prezrta stran te problematike so primeri, ko nekdo privoli v varni spolni odnos, npr. z uporabo kondoma, njihov partner pa to vzame kot privolitev v kakršnokoli obliko občevanja. Sklepanje, da bo vaš partner pristal tudi v spolni odnos brez kondoma, ni primerno. S tem posegate v intimo in odločitve drugega človeka, kar nikakor ni sprejemljivo.


Zakaj o tem ni spregovoril/a že prej? Sicer je to odločitev vsakega posameznika in prav je, da jo spoštujemo, a bom vseeno na kratko naštela nekaj možnih razlogov. Marsikdo določene stvari jemlje kot normalne, na primer »otipaval me je, a ker delam kot natakarica, je to popolnoma normalno«. Ne, to ni normalno. Je presenetljivo normalizirano v družbi, ni pa zato nič bolj sprejemljivo. »Če se ti to dogaja, zakaj ne zamenjaš/nisi zamenjala službe?« Če bi bila to standardna praksa, mislim, da ne bi imeli prav veliko strežnega osebja … Zaradi nesmiselnih družbenih standardov večina žrtev krivi sebe, svoja oblačila, obnašanje, ipd. Spet druge se sramujejo dogodka, ne vedo na koga se obrniti, ali pa jih tisti, katerim povedo, ne jemljejo resno. Biti ponižan, razgaljen, travmatiziran in naleteti na gluha ušesa je že samo po sebi dovolj za »prebaviti«, brez da se človek javno izpostavi. Poleg tega je tukaj tudi problem zakonodaje – četudi se žrtev izpostavi, ni nujno, da bo kršitelj kaznovan. Posledice prijave bodo torej padle na žrtev, medtem ko se bo izprijenec še naprej prosto sprehajal in izvajal nasilje nad soljudmi. Namesto vprašanja »Zakaj ni bilo to že prej izpostavljeno?« bi se morali vprašati »Kako sploh kdo zbere dovolj poguma za prijavo dejanja?« glede na to, da ni nobenega zagotovila, da bo s tem karkoli dejansko dosegel.


Kaj lahko storim? Prvi korak je zagotovo prekinitev molka – spregovorite o problematiki, popravite ljudi, pri katerih opazite zmotno mišljenje, in ustvarite varen prostor brez predsodkov, v katerem se vam bodo prijatelji in znanci lahko brezskrbno zaupali. Žrtvam je potrebno dati vedeti, da smo na njihovi strani, čeprav se same mogoče še niso pripravljene kakorkoli izpostaviti in se boriti proti problemu. Digitalni aktivizem moramo prenesti tudi v realnost, z drugimi besedami: zraven neštetih objav, ki spodbujajo nujne spremembe, je pomembno, da se o situaciji pozanimamo ter k reševanju problema prispevamo po najboljših močeh. S 17. februarjem je začel teči 60-dnevni rok za zbiranje overjenih podpisov za vložitev novega zakona »samo ja pomeni ja«. Model afirmativnega soglasja je pripravil Inštitut 8. marec, gre pa za redefinicijo kaznivih dejanj posilstva in spolnega nasilja, ki bo omogočal ustrezno zaščito žrtev in učinkovit pregon storilcev. Obrazec, navodila za oddajo podpisa, podrobnosti o zakonu ter več informacij lahko najdete na spletni strani www.samojapomenija.si. Ključnega pomena je, da stopimo skupaj in se upremo takšnim in drugačnim nasilnežem.


Zakaj ravno jaz? Saj bo nekdo drug. Problem tega prepričanja je predvsem v številu ljudi, ki ga imajo. Če bi vsak izmed teh naredil vsaj nekaj, bi se kmalu poznalo na rezultatih. Dolžnost vsakega posameznika je narediti največ, kar zmore ter se nehati zanašati le na solidarnost in odgovornost ostalih. Digitalni aktivizem je tako prednost kot slabost, saj po eni strani nudi neskončno število novih možnosti, po drugi pa daje ljudem občutek, da so zaradi ene objave na Facebook-u ali Instagramu že aktivisti. Nujno potrebno je, da se ljudje izpostavimo – žal nimamo vsi enakih možnosti za to, kar pomeni, da je toliko večja odgovornost na tistih, ki ta privilegij imajo. Trenuten družbeni sistem je razočaral številne posameznike predvsem zato, ker dovoljuje sistemsko zatiranje (npr. žensk, drugih ras, ipd.), himpatijo (sočustvovanje z kršiteljem namesto z žrtvijo), ne rešuje problematike dokazovanja spolnega nadlegovanja/nasilja, zapostavlja posledične psihološke težave, …


Na koncu pa pridemo do (žalostnega) zaključka, da se stvari ne morejo in se ne bodo spremenile, dokler ne spregovorijo tudi tisti, ki od tega (sicer zmotno) nimajo nobene koristi. Gibanje »Jaz tudi« se je uradno začelo leta 2006, ustanovila pa ga je Afroameričanka Tarana Burke. Kampanja ni doživela svetovne prepoznavnosti vse do leta 2017, ko je ameriška filmska igralka Alyssa Milano napisala tweet, v katerem je kampanjo le bežno omenila. V roku enega dneva je #MeToo (#JazTudi) uporabilo več kot milijon uporabnikov Twitterja in odprlo nove možnosti kampanji. Po več kot deset letih je torej težave celotne kampanje rešila ena oseba na privilegiranem položaju (svetovno znana ženska, pripadnica bele rase, s finančno stabilnostjo), da je gibanje doseglo svoj pravi potencial. Zdaj nimamo več izgovora »nisem vedel/a za to«. Čas je, da o problematiki spregovorimo in naredimo vse v naši moči, da preprečimo prihodnja posilstva in čim več kršiteljev končno postavimo pred roko pravice.



Več informacij o problematiki in aktivizmu:

Karen Boyle, #JazTudi, Weinstein in Feminizem (#MeToo, Weinstein and Feminism)

Kate Manne, Sedi, Punca: Logika mizoginije (Down Girl: The Logic of Misogyny)

Judith Butler, Ranljivost in Upor (Vulnerability in Resistance)


Dolores Hunsky


Dolores Hunsky (1996) je diplomirana anglistka in diplomantka nemškega jezika in književnosti. Trenutno živi in ustvarja v Gradcu, kjer je študentka magistrskega programa anglistike in amerikanistike na fakulteti Karla Franca. Je velika ljubiteljica živali, glasbe in na sploh kulture. V prostem času pisateljica in aktivistka, ki se osredotoča na teme, katere se ji zdijo zapostavljene (npr. pravice žensk, problemi LGBTQ+ skupnosti, pravice živali, …). Na FF UM, kjer je diplomirala, je bila urednica šolskega časopisa Crumbs, svojo kreativnost pa izraža tako v slovenščini kot angleščini. Njeno do sedaj najbolj pozornost vzbujajoče delo je zagotovo raziskovalni članek Bad Raputation or Sexism? (Slab sloves ali seksizem?), ki je bilo objavljeno v zbirki Words, Music and Gender (2020). Trenutno piše otroško pesniško zbirko, ki bi naj bila izdana v letu 2021. Večina njenih del reflektira kontroverznost in brezbrižnost družbe.