Vesna Liponik: roko razje

Pesniška zbirka roko razje se začne s pesmijo “humor”, v kateri subjekt zagleda svojega očeta, iz katerega poganja “krastavo skrivenčeno” deblo. Botanična metaforika, ki se v zbirki pogosto pojavi, še posebej v prvem sklopu z naslovom “posegi”, je daleč od tradicionalne – namesto simbolične se odvija boleča telesna preobrazba. Očetova starost ni “kot” uvela jablana, temveč začne njegovo telo skozi subjektovo opazovanje zavzemati obliko umirajočega drevesa. V zbirki je prisotna obsesija s konstantnim delovanjem, telesnim udejstvovanjem – prekopavanjem, drenjem, ruvanjem – ki takoj po očetovi metamorfozi deluje kot beg. Delci subjektovega življenja vsebujejo tudi razklanost; v uvodni pesmi pravi, da bo oče kljub hiranju situacijo “obrnil na hec”.


Založba ŠKUC je pesniški prvenec Vesne Liponik izdala leta 2019 za zbirko Lambda. “Natrgana” skladnja, kot jo opiše Uroš Prah na hrbtni strani knjige, bralca najprej zmede, po nekaj prebranih pesmih pa se razkosanost izkaže za podaljšek tematike – bivanje sestavljajo rezki fragmenti, ki butajo v zapise. Med delanjem s telesom se v pesmi vsiljujejo spomini, vživljanja in nagovori. Vseprisotni enjambementi so izrabljeni do banalnosti, a s tem poustvarjajo izpovedovalkino navajenost na neskladnost življenja (domnevamo lahko, da je subjekt avtorica zbirke).


Razdvojenost bivanja se pogosto kaže v besednih igrah, ki so zaradi šokantne skladnje pravzaprav subtilne. Shizofreno mešanje nasprotujočih si dejanj v zbirki poglobi tematsko raven. V prvem sklopu subjekt pravi: “ko stojim pred sabo, bežim pred sabo”. V erotičnem sklopu “sleci”, kjer je govora o njeni ljubimki, pa “da sploh nikoli ne začneš / ne nehaš,” in “tam sva že včeraj še / trli kosti”. Liponik učinek dvojnosti doseže tudi s tem, da tradicionalno pozitivnim motivom doda negativne lastnosti. Tako so roke umazane od božanja, “prisotnost” ima element terorja in v erotičnem sklopu se pojavi vprašanje: “od kod ta nežnost / sprevrženo”.


Najbolj osredotočen sklop pesmi je “raz grabež”. V njem Liponik sočustvuje z živalmi, ki “itak vedno najebejo” in jih zato predstavi kot čuteča bitja, enakovredna ljudem – v pesmi o mački in njenem mladiču slednjega opiše z besedo “otrok”. Klanje v zbirki ne uničuje le živali, temveč tudi ljudi. Ko ribič ulovi in ubije ribo, jo zavije, zato da je ne vidi. Liponik v ljudeh prepozna, da naj so še tako kruti, se jih smrt živega bitja globoko dotakne. To vsakdanje nasilje oceni s preprostimi besedami: “ampak vse to je / to bi moralo biti / preveč”. V zadnjem sklopu z naslovom “kišta” se motivi očeta, vrta, živali in erotike stapljajo. Izpovedovalkina bolečina postane očitna – očetovo umiranje s sabo prinaša mrzlo težo, ki jo vleče v vrtinec.


Čeprav je forma zbirke sveža, je ponekod težko povleči dovoljšno mero vsebine iz nje. Njena kakovost pride bolj do izraza ob ponovnem branju. Redkobesednost in posebna skladnja razširita tematiko razklanosti, besedna igra pa jo obogati. roko razje je zrel prvenec, zaznamovan z eksaktnostjo, ki ni takoj očitna, in dodelano pesniško govorico.


Pino Pograjc


F: Božena Pograjc


Pino Pograjc se je rodil leta 1997 v Ljubljani. Trenutno živi v Kamniku, kjer je končal družboslovno gimnazijsko smer na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra. Tam je ustvarjal pod mentorstvom prof. Stanislave Židan. Trenutno končuje dodiplomski študij anglistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Naslov njegove diplomske naloge je Vloga družbene angažiranost v poeziji Braneta Mozetiča. Prvič se je s pesnjenjem srečal, ko se je prijavil na srednješolski natečaj za haiku. Svoje pisarije je prvič na odru prebral na slamovskem pesniškem tekmovanju Pest besed v Kamniku, kjer je zmagal petkrat, leta 2016 pa je prišel tudi v finale vseslovenskega slamovskega tekmovanja. Leta 2015 je njegova pesem pristala na tretjem mestu na natečaju DPM Beltinci. Leta 2016 ga je šola izbrala za predstavnika na srednješolskem natečaju Mala Veronika, kjer se je njegova pesem uvrstila med pet najboljših v Sloveniji. Vključen je tudi v zbirko pesnikov srednje šole, ki jo je obiskoval, z naslovom Mimobežnice, ki jo je uredil Gašper Tonin. Pesniška slamovska tekmovanja, pesniški natečaji ter objave v revijah in zinih, kot

so Besedoholik, Dialogi, Englist, Kvirantena, Liter Jezika, Literarna krpanka, Monstruma, Perun ter Zamenjave, so zanj postali redni kraj izražanja. Leta 2018 je nastopal v predstavi Dogodek v mestu Gogi, ki jo je režiral Benjamin Zajc. Ustvarja tudi na družbenih omrežjih, kjer je pod instagram profilom composimulacra leta 2020 sodeloval na pesniškem tekmovanju poetrybattles ter prišel v polfinale. Na tem profilu tudi redno objavlja pesmi v angleščini. Velik vpliv na njegovo pisanje imajo Allen Ginsberg, Brane Mozetič ter grški miti. Obožuje glasbo Fione Apple, Franka Oceana, Nine Simone ter Perfume Geniusa. Zanimata ga queer umetnost ter prevajanje.

Glavno uredništvo, poezija, proza, dramatika in vse vmes: Tom Veber

tom.veber@gmail.com

Fotografija, cianotipija, performans, instalacija, intervju in vse vmes: Sara Nuša Golob Grabner

 

saranusa.golob@gmail.com

Slika, strip, kolaž in vse vmes: Jakob Golob

jakob.golob1@gmail.com

Publicistični članki, eseji recenzije in vse vmes:
Veronika Razpotnik

 

veronika.razpotnik@gmail.com

© 2020 Stigma 

Izdelava: Zala Šeško