Uroš Prah: Udor

Updated: Apr 26

Uroš Prah v pesniški zbirki Udor iz leta 2019, kot to napove naslov, pričuje o udoru zemlje. A drsenje površja, ki “spira prst do kosti”, se seveda ne dogaja zgolj neživi naravi, temveč tudi še kako živemu subjektu, ki hrepeni, seksa, potuje in obupuje nad stanjem sveta. Udor je izšel pri ŠKUC-u in je motivno povezan z avtorjevima prejšnjima zbirkama – predvsem s Tišimo iz leta 2015, v kateri so prisotni obmorski kraji in nešteti ljubimci, v Udoru pa poleg erotičnih bolj do izraza pridejo še družbenokritični elementi. Prahov nenavaden stil rad zmede, saj se mora bralec zaradi odsotnosti ločil sam odločiti, kdaj se nova misel začne in konča. Mešanje registrov in čudne inverzije povzročajo dodaten odpor, a tak je verjetno njihov namen, saj v Tišimi avtor zapiše: “Moj / jezik je star in strt.” Obenem pa v pesmi “Mnogopisec” z nagovorom izrazi preciznost pri pisanju: “Kako, da ne obupavaš nad vsako vrstico?” V Tišimi lahko sledeči verz razumemo kot izjavo, da sta avtor in subjekt v njegovi poeziji eno in isto: “Ko rečem jaz, mislim to, kar si pod tem predstavljaš,” čeprav je tu interpretativno polje široko odprto. V Udoru pa avtor spet opiše frustracije, ki jih doživlja glede jezika, in o slovenščini zapiše: “ta reva bi rada pa nekako ne more.” Verjetno se zato v njegov opus včasih prikradejo verzi v nemščini ali angleščini. Subjekt privlačijo topli kraji in tujina, kar ne preseneča, saj so deli Udora nastali med avtorjevim gostovanjem v Bukarešti in New Yorku. V eni izmed nenaslovljenih pesmi jutranje morje opiše kot “bakreno obaro”. V drugi posluša ječanje Batagajke – ruskega kraterja, ki krasi naslovnico zbirke. Zevanje kraterja spremlja udor betona, obale, četrti in tudi ljudi, saj: “smo tudi sami del zemlje.” Ta zemlja pa je “odvzeta steptana prelita”. Vzporedno se pojavi motiv žretja samega sebe, torej samo-udiranja: “avtofag se ne je / ker bi se hotel / žveči se / za dostop.” Človeško meso se v ustih pojavi tudi skozi erotiko: “in se točno tam za hip / na tvoja tiča polna usta / spomnim.” Nekakšna oda kruzanju, dolga tri strani, v kateri se pojavi ta verz, predstavlja vrhunec zbirke. Tej sledi humorna enovrstičnica: “Koga bomo pa danes jedli?” Podoben efekt doseže verz: “Žrelo žge od prahu,” ki namiguje na Prahovo, torej avtorjevo, učinkovanje na ljubimčevo žrelo. Igrivost se kaže tudi v besednih igrah, ki ponekod zelo uspejo (“kljubujejo času ljubkujejo” in “verne tudi revne”), ponekod manj (“po tujem”), a je vselej v njih prisotna velika mera ciničnosti, saj so težave Zemlje in njenih ljudi, ki jih avtor opaža, smrtonosne. Zemljo ogroža onesnaževanje, ljudi pa zastrupljanje, domače nasilje, bolezni. Vsemu temu nismo kos. Zbirka se zaključi s premisleki o človeški predpreteklosti in sodobni tehnološki avtomatizaciji – v nekaj pesmih se Prah dotakne časa Neandertalca in modernega človeka kot “zasičenega sistema”. Kljub nekaterim pomanjkljivostim je pesniška rast od avtorjeve prve zbirke do zadnje zelo opazna. Če je Čezse polzeči iz leta 2012 zgolj nabor do tedaj napisanih pesmi, je Udor prava pesniška zbirka z mnogo bogatejšo vsebino in opazno kohezijo. Prisotnost unikatnega kvir pesniškega glasu v slovenskem prostoru pa je dodana vrednost.


Pino Pograjc


F: Božena Pograjc

Pino Pograjc se je rodil leta 1997 v Ljubljani. Februarja leta 2021 je diplomiral iz dvopredmetnega študija anglistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Naslov njegove diplomske naloge je Vloga družbene angažiranost v poeziji Braneta Mozetiča. Prvič se je s pesnjenjem srečal, ko se je prijavil na srednješolski natečaj za haiku, svoje pisarije pa je prvič na odru prebral na slamovskem pesniškem tekmovanju Pest besed v Kamniku. Tam je zmagal petkrat, leta 2016 pa je prišel tudi v finale vseslovenskega slamovskega tekmovanja. V zadnjem letniku srednje šole ga je Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra v Kamniku izbrala za predstavnika na srednješolskem natečaju Mala Veronika, kjer se je njegova pesem uvrstila med pet najboljših v Sloveniji. Vključen je tudi v kamniško zbirko dijakov pesnikov z naslovom Mimobežnice, ki jo je uredil Gašper Tonin. Pesniška slamovska tekmovanja, natečaji ter objave v revijah, zinih in na spletu so zanj postali redni kraj izražanja. Leta 2018 je nastopal v predstavi Dogodek v mestu Gogi, ki jo je režiral Benjamin Zajc. Na literarnem natečaju II. Kamniške svetilke je bila leta 2021 njegova pesem najbolje ocenjena in nagrajena. Velik vpliv na njegovo pisanje imajo Allen Ginsberg, grški miti in Brane Mozetič, čigar literarni klub je začel obiskovati po diplomiranju. Obožuje glasbo Fione Apple, Franka Oceana, Nine Simone ter Perfume Geniusa. Zanimata ga prevajanje in kvir umetnost, zato rad piše literarne kritike o LGBTQ+ literaturi. Ustvarja tudi na družbenih omrežjih, kjer pod instagram profilom composimulacra redno objavlja v angleščini.