Tranzicija v sivem

Updated: Jan 26

Svet ni sivo-bel. Svet je barve črne nafte. In v tej apokaliptični atmosferi, ko sedim v čakalnici še enega psihiatra, me preplavi znan občutek vklenjenosti.


Kot najstnika sta me zanimali dve stvari. Samomor in modno oblikovanje. Psihiatru omenim le prvo. Za vsak slučaj. Da ga ne preveč zmedem, mu pritrdim: »Obleke so za punce.«


Ostali smo očitno pač nagi.


Reče mi, da se preveč smejim, ko govorim o travmah. Zato da lahko govorim o težkih dogodkih moram vedno končati na pozitivni noti. Meni je seveda jasno zakaj to počnem, ampak sem tiho, ker sem se že dolgo tega naučil, da je bolj varno se samo strinjati s čimerkoli ti zdravnik pove.


In ko bom spet sam se bom spraševal: »Zakaj?«


»Zakaj ne morem dihati?«


Mogoče je krivo obdobje. V svetu kjer je plastika okronana za svetovnega vladarja, se mi vsak kotiček moje duše zdi temačen. In hočem kričati: »Dvignite me na roke, da lahko zagledam nebo!« V tem sivem zraku sovraštva se dušim iz dneva v dan. Poln strahu. Moja glava postane sinonim za paranojo, ker je vse kar rabim to, da bi videl nebo, to da sem, da obstajam!


Ampak preden se lahko posvetim modrini neba moram zmagati vojno z belo haljo

dvoličnega nasmeha, ki sedi na drugi strani mize.


Moje orožje – resnica.


Njihovo – nek naučen bulšit.


Le sirene rešilca ob eni uri ponoči lahko preglasijo našo tiho bitko.


Ujet v odločitve neznancev, se mi včasih zdi, da živim kot suženj polomljene ure, ki vedno znova živi eno in isto sekundo. Fasciniran s pojmom svobode se ubijam z NJIHOVIMI pravili življenja, NJIHOVIMI pravili ljubezni, NJIHOVIMI pravili sveta.


Ampak ne glede na to kaj rečejo – vem.


Vem, da svet ni sivo-bel. Ne. Svet je barve ljubezni. Moje, tvoje, NAŠE ljubezni. In v tej revolucionarni atmosferi,


se mi jebe za vaša pravila.



Lan Aidan


F: Maja S.

Lan Aidan Remec se je rodil leta 1997 in prvih devetnajst let svojega življenja preživel na različnih koncih Primorske. Po končani dramsko-gledališki gimnaziji se je preselil v Ljubljano in se preizkušal na več različnih šolah, dokler ni ugotovil, da ima raje umetnost kot izobrazbo. Svojo vlogo v svetu je poleg umetnosti dobil tudi v aktivizmu. Kot prostovoljec pri Društvu DIH in Društvu Parada ponosa je sodeloval in še vedno sodeluje pri več različnih projektih za opolnomočenje LGBTQIA+ skupnosti. Leta 2019 se je pridružil kolektivu Društva Kvartir v sklopu katerega se lahko ukvarja s svojimi strastmi - pisanjem in biseksualnim aktivizmom.


K pisanju se je obrnil po neuspešnih poskusih verbalnega izražanja svojih čustev. Na njegove zgodbe in poezije ima velik vpliv njegova izkušnja kot kvir oseba in revolucija obstoja v heteronormativni in cisnormativni družbi. S svojimi deli hoče dati glas vsem tistim, ki jih svet noče poslušati.

Glavno uredništvo, poezija, proza, dramatika in vse vmes: Tom Veber

tom.veber@gmail.com

Fotografija, cianotipija, performans, instalacija, intervju in vse vmes: Sara Nuša Golob Grabner

 

saranusa.golob@gmail.com

Slika, strip, kolaž in vse vmes: Jakob Golob

jakob.golob1@gmail.com

Publicistični članki, eseji recenzije in vse vmes:
Veronika Razpotnik

 

veronika.razpotnik@gmail.com

© 2020 Stigma 

Izdelava: Zala Šeško