Toliko ljubezni

toliko ljubezni


toliko ljubezni imam

da mi topi ustnice

kot vosek kapljajo

na tvoja gosto poraščena stegna

zleknjena med pregibom telesa

in zapadom priprtih oči


velike dlani se množijo

se vpijajo v drobcene pore

kot da hlastajo

za zrakom ujetim v peno

za strastjo bežečo v noč

v pore-dlake-slino-spermo

da obležiš kot dotik

poljuba na veko

morda na bradavičko

v izdihnjeni sapi

ki čisto potiho

v srebrni koder zašepeta


toliko ljubezni imava

da lahko narediva

času in prostoru nedotakljivo svečo




***


Jutra se neutrudno polnijo

v teži tvoje samote,

ko se krpe razžirajo

in se gozd spreminja v mlako

in mlaka izhlapeva noč.

Nikoli ne bomo dosegli narave

ali začeli zeleniti po žalovanju,

stegnili rok v svetlobo

ali iznašli prave besede,

ki bi povedala,

kako zelo me je strah,

da se bodo jutra nekoč

nehala polniti

in bo ostal le tvoj

glasen šepet –


kakor kamen,

ki se zarašča v morje.


 

Eva Ule

F: Franc Vogel


Eva Ule (2001) je študentka slovenistike in primerjalne književnosti. Je ljubiteljica literature, slovenskega jezika, teatra in umetnosti v najširšem pomenu besede. V gimnazijskih letih je bila članica društva Novi dijak, pod okriljem šolske gledališke skupine je igrala v avtorskem projektu z naslovom Razred ter prispevala fotografije in literarna besedila za dijaško revijo Pravi kot. Svoje pesmi, recenzije in kritike je do sedaj objavila v reviji Literatura, Novi zvon, Mentor, zinu Monstruma, pesniški antologiji Širi poezijo ne strahu, na spletnih portalih Koridor, LUD Literatura, Artfiks in na spletni strani Psevdopoetov. Nedavno je kot mlada literarna kritičarka pisala za Delovo rubriko Mlado Pero. V prostem času tudi fotografira, riše, se uči tujih jezikov, neguje sobne rastline in pohajkuje po naravi.