toliko ljubezni
toliko ljubezni imam
da mi topi ustnice
kot vosek kapljajo
na tvoja gosto poraščena stegna
zleknjena med pregibom telesa
in zapadom priprtih oči
velike dlani se množijo
se vpijajo v drobcene pore
kot da hlastajo
za zrakom ujetim v peno
za strastjo bežečo v noč
v pore-dlake-slino-spermo
da obležiš kot dotik
poljuba na veko
morda na bradavičko
v izdihnjeni sapi
ki čisto potiho
v srebrni koder zašepeta
toliko ljubezni imava
da lahko narediva
času in prostoru nedotakljivo svečo
***
Jutra se neutrudno polnijo
v teži tvoje samote,
ko se krpe razžirajo
in se gozd spreminja v mlako
in mlaka izhlapeva noč.
Nikoli ne bomo dosegli narave
ali začeli zeleniti po žalovanju,
stegnili rok v svetlobo
ali iznašli prave besede,
ki bi povedala,
kako zelo me je strah,
da se bodo jutra nekoč
nehala polniti
in bo ostal le tvoj
glasen šepet –
kakor kamen,
ki se zarašča v morje.
Eva Ule
F: Franc Vogel
Eva Ule (2001) je študentka slovenistike in primerjalne književnosti. Je ljubiteljica literature, slovenskega jezika, teatra in umetnosti v najširšem pomenu besede. V gimnazijskih letih je bila članica društva Novi dijak, pod okriljem šolske gledališke skupine je igrala v avtorskem projektu z naslovom Razred ter prispevala fotografije in literarna besedila za dijaško revijo Pravi kot. Svoje pesmi, recenzije in kritike je do sedaj objavila v reviji Literatura, Novi zvon, Mentor, zinu Monstruma, pesniški antologiji Širi poezijo ne strahu, na spletnih portalih Koridor, LUD Literatura, Artfiks in na spletni strani Psevdopoetov. Nedavno je kot mlada literarna kritičarka pisala za Delovo rubriko Mlado Pero. V prostem času tudi fotografira, riše, se uči tujih jezikov, neguje sobne rastline in pohajkuje po naravi.