ničesar se ne spominjam rečeš
in utripneš z zaspanimi biseri
usmerjen globoko vase
mi z roko gladiš robove
moralo se je zgoditi rečeš
sam vase in se obrneš stran
na obzorju
celodnevna izmena z mačkom
vonj po svobodi
vztraja v soboto zjutraj
po deveti odpremo penino
in se tiho ljubimo
zunaj že megla prekriva vrhove
nedelja je rezervirana za gozdove
vseeno ostaneva
v majhni sobici
z majhnim okencem
v majhni postelji
(a ravno prav veliki)
si liževa rane in
gledava kako belo prekriva svet
kako sva majhna
in to veva
PROJEKCIJA
na mehko mleko tvojega odpuščanja
se nevidno spušča megla
zaradi tebe te izgubljam
prelomiva se v naslednje jutro
da se lahko v stotinki sekunde
spet poiščeva
so kraji
so tisti ki si jih obiskal
so oči
so tiste ki jih zanikaš
govoriš z drugimi usti
v usta drugih
so noči ki jih nočeš prespati so
so tiste ki jih močno stiskaš med stegna
tiste izgubljene pozabljene votle
ki se priplazijo med tvoja kolena
in ti molče govorijo: ne odhajaj
spet iščeš druga usta
usta s katerimi bi govoril
spet drugo resnico
zaman je
besede niso tvoje
vsak korak sled
vsaka rana brazgotina
čas v času
če me še kdaj najdeš
v mesečini odhajanja
ljubezen
jebo te bog Taja
Šteks
govoriš moj jezik
ne rabim ti prevajat svoje duše
moj človek si
štekaš
rada bi ti spletla kite
platonsko
in rada bi te okusila
popolnoma neplatonsko
in rada bi…
rada bi…
rada bi…
Ljub
ne vem veliko o ljubezni
nekaj vem o odnosih in
nekaj vem o samoti
o pol ljudeh in o nočeh
v popolnem svetu je polnoč to vem
v popolnem svetu prosiš naj ne grem
zapel bi moj glas vsem
rodil moje zobe v ubogo zibelko ljubimcev
edina vera za katero bi umrla
objeta druga v drugo
se z roko v roki
okrog naju zbirajo osamljena bitja
midva vsak s svojo samoto
obsojena na prepuščanje
vedno istim izkrhljenim minutam
polivam se z vodo
v upanju da se očistim
majhne trenutke kradem ljudem
zbiratelj razglednic
sekvence življenj
v enem oknu
ob eni prižgani luči
te najdem
slika
in želim si
da bi te lahko za vedno obdržala
Lutka
lutka si
in lutka mora narediti
kakor jaz rečem
lutka me mora ubogati
lutka nima lastne volje
samo lutka si
nekdo drug vleče niti
nekdo drug se odloča namesto tebe
nekdo drug te vsako jutro obleče
nekdo drug ti povzroča bolečino
vse se ve že vnaprej
za zajtrk boš jajce na oko (eno)
ne dve ker si na dieti
ker ne ustrezaš revijam
nisi to za kar si narejena
ne moreš imeti lastne volje
lutka mora narediti kakor jaz rečem
skoči pod vlak
obuj škornje, tiste čez kolena
ob šestih veškje, don't be late
Sonet v odhajanju
že dolgo nisem prišla v tvoj atelje
in ti dala svoje tople mehke kože
na praznih platnih so pognale črne rože
ne spominjaš se me več
vsak dan znova si me lahko izmisliš
kako v jutrih skuham turško kavo
in se povabim na večerno razstavo
Gradimporušim, Ljubimneljubim
poznaš me že vsaj sto let
in spet me z lahkoto pozabiš
v črn kovček stlačiš ves svoj svet
odhajaš in jaz jočem na železniški postaji
že dolgo več me ni zares, a zdaj je drugače,
zdaj vem, da te bodo ljubili neki drugi kraji
Strelišče
ta vonj še vedno kot odmev ostaja v moji glavi
po mahu vlagi soncu ponosu strahu ta vonj po
novem svežem rumenem začetku se razliva po
telesu operem vse ne izgine
oranžni golobi
oranžni metulji
vse bi postrelila
vse je rdeče
vse je krvavo
STRAH me je
dlje kot ostaja v meni
bolj se razkraja
spoznavam da ni več
nič več razen
črna smrdljiva plesen
Zvezda
vsaka solza je sled spomina
vsak pogled premine v soncu
in vsaka zvezda ki jo občuduješ
v neskončnost se čudiš
čeprav ne veš
nosi tvoje ime
in prav kakor ti
vsaka zvezda
pade trdo na zemljo
nihče se ne sprašuje če jo boli
nihče ne vpraša če je preživela ker ni
nihče razen mene
je ne poskuša pobrati s tal
ulovim jo v dlan in ti jo položim v naročje
to je vse kar sva kadarkoli bila
en majhen kos vesolja
en tvoj vdih in mojih šest
nad nama pa milijone zvezd
kakor da se nikoli ni zgodilo
najino poletje
vedno manj jih je na črnem platnu
vsako noč jih nosim pred tvoj prag
skriješ jih med trepalnice
čvrsto v dolino školjk jih spraviš
srebrno jih raztapljaš v dlaneh
oba veva oba razumeva
Razglednica
slišala sem že da
nekateri zakonci
spijo ločeno
v razpokah
slišala sem da
se nekateri ljubimci
poslovijo pred zoro
osamljeni
in da si je nekdo
prerezal vrat
ko je iskal
resnico
narisala sem vrata
in jih na široko odprla
Moji bogovi
moji bogovi bivajo drugje
vsako noč tulimo v luno
kakor neukročene zveri
žgemo obljube in mislimo ljudi
kopljemo po mrzli prsti
izkopavamo trohneče kosti
že skoraj prosojne
v njih vabimo svetlobo
naj dan objame noč
moji bogovi bivajo drugje
vsako noč lovimo dih
kakor izmučene zveri
pišemo obljube in žgemo ljudi
naše kosti so vedno lažje
vsak izdih postaja stih
ko se tih priplazi iz njih
in moja usta mokra od noči
ponavljajo kar na njih leži
moji bogovi se nočejo preseliti na zemljo
moji bogovi obstajajo med obema svetovoma
moji bogovi ljubijo smrt enako kot življenje
moji bogovi ne iščejo polnih prostorov vernikov
moji bogovi nikoli ne nehajo verjeti vame
moji bogovi so moji bogovi in
zaradi mojih bogov bi me v srednjem veku
najbrž zažgali na grmadi in veselo vzklikali:
še ena manj!
Protest
vedno se lahko zatečem k tebi
v 10. nadstropje steklene stolpnice
kjer je dovoljeno odvreči nagobčnike
in prestopiti že zdavnaj zabrisane meje
vozim po avtocesti do prestolnice (prestopnica!)
in lovim postaje brez 'ko'
pri nas lahko kupite človekove pravice
vse za 400e (200, če plačate takoj!)
ne verjamem več tistim
ki ne znajo uporabljati dvoj(n)ine
če sem iskrena ničesar več ne verjamem
pikniki naj bodo v krogu družine
brez priseljencev in drugih kultur
ti si moja mati in moj oče
si ptica in vse ptice naenkrat
moj svet
slovenec albanec in eskim
v sobi s sedmimi koti
21.01 najdem parking
za vedno prestopnica
in v tem uživam (dokler lahko)
Taja Rihtaršič (Slovenske Konjice, 1995) opravlja magisterij iz primerjalne književnosti in literarne teorije v Ljubljani. Poleg pisanja poezije se ukvarja tudi z gledališčem, je članica dveh amaterskih gledaliških skupin (Kripl teater in Theatro Šentjošt). Gledališče ji predstavlja varen prostor, kjer vedno znova in znova odkriva še neodkrite dimenzije sebe. Poleg glasbe, ki je prva in zadnja stvar v dnevu, pa jo navdihujejo ljudje in edinstvene življenjske situacije, ki se včasih zdijo kot naključje. Rada ima temo in kaos, saj le tam vidi priložnost za osebnostno rast.