Sonet v odhajanju

ničesar se ne spominjam rečeš

in utripneš z zaspanimi biseri

usmerjen globoko vase

mi z roko gladiš robove

moralo se je zgoditi rečeš

sam vase in se obrneš stran

na obzorju

celodnevna izmena z mačkom


vonj po svobodi

vztraja v soboto zjutraj

po deveti odpremo penino

in se tiho ljubimo


zunaj že megla prekriva vrhove

nedelja je rezervirana za gozdove

vseeno ostaneva

v majhni sobici

z majhnim okencem

v majhni postelji

(a ravno prav veliki)

si liževa rane in

gledava kako belo prekriva svet

kako sva majhna


in to veva



PROJEKCIJA


na mehko mleko tvojega odpuščanja

se nevidno spušča megla

zaradi tebe te izgubljam

prelomiva se v naslednje jutro

da se lahko v stotinki sekunde

spet poiščeva


so kraji

so tisti ki si jih obiskal

so oči

so tiste ki jih zanikaš

govoriš z drugimi usti

v usta drugih

so noči ki jih nočeš prespati so

so tiste ki jih močno stiskaš med stegna

tiste izgubljene pozabljene votle

ki se priplazijo med tvoja kolena

in ti molče govorijo: ne odhajaj


spet se znajdeš na belem pročelju

spet iščeš druga usta

usta s katerimi bi govoril

spet drugo resnico

zaman je

besede niso tvoje

vsak korak sled

vsaka rana brazgotina

čas v času


če me še kdaj najdeš

v mesečini odhajanja

ljubezen


jebo te bog Taja



Šteks


govoriš moj jezik

ne rabim ti prevajat svoje duše

moj človek si

štekaš

rada bi ti spletla kite

platonsko

in rada bi te okusila

popolnoma neplatonsko

in rada bi…

rada bi…

rada bi…



Ljub


ne vem veliko o ljubezni

nekaj vem o odnosih in

nekaj vem o samoti

o pol ljudeh in o nočeh

v popolnem svetu je polnoč to vem

v popolnem svetu prosiš naj ne grem

zapel bi moj glas vsem

rodil moje zobe v ubogo zibelko ljubimcev

edina vera za katero bi umrla

objeta druga v drugo

se z roko v roki

okrog naju zbirajo osamljena bitja

midva vsak s svojo samoto

obsojena na prepuščanje

vedno istim izkrhljenim minutam

polivam se z vodo

v upanju da se očistim

majhne trenutke kradem ljudem

zbiratelj razglednic

sekvence življenj

v enem oknu

ob eni prižgani luči

te najdem

slika

in želim si

da bi te lahko za vedno obdržala



Lutka


lutka si

in lutka mora narediti

kakor jaz rečem

lutka me mora ubogati

lutka nima lastne volje

samo lutka si


nekdo drug vleče niti

nekdo drug se odloča namesto tebe

nekdo drug te vsako jutro obleče

nekdo drug ti povzroča bolečino

vse se ve že vnaprej

za zajtrk boš jajce na oko (eno)


ne dve ker si na dieti

ker ne ustrezaš revijam

nisi to za kar si narejena

ne moreš imeti lastne volje


lutka mora narediti kakor jaz rečem

skoči pod vlak

obuj škornje, tiste čez kolena

ob šestih veškje, don't be late



Sonet v odhajanju


že dolgo nisem prišla v tvoj atelje

in ti dala svoje tople mehke kože

na praznih platnih so pognale črne rože

ne spominjaš se me več


vsak dan znova si me lahko izmisliš

kako v jutrih skuham turško kavo

in se povabim na večerno razstavo

Gradimporušim, Ljubimneljubim


poznaš me že vsaj sto let

in spet me z lahkoto pozabiš

v črn kovček stlačiš ves svoj svet


odhajaš in jaz jočem na železniški postaji

že dolgo več me ni zares, a zdaj je drugače,

zdaj vem, da te bodo ljubili neki drugi kraji



Strelišče


ta vonj še vedno kot odmev ostaja v moji glavi

po mahu vlagi soncu ponosu strahu ta vonj po

novem svežem rumenem začetku se razliva po

telesu operem vse ne izgine


oranžni golobi

oranžni metulji

vse bi postrelila

vse je rdeče

vse je krvavo

STRAH me je


dlje kot ostaja v meni

bolj se razkraja

spoznavam da ni več

nič več razen

črna smrdljiva plesen



Zvezda


vsaka solza je sled spomina

vsak pogled premine v soncu

in vsaka zvezda ki jo občuduješ

v neskončnost se čudiš

čeprav ne veš

nosi tvoje ime

in prav kakor ti

vsaka zvezda

pade trdo na zemljo


nihče se ne sprašuje če jo boli

nihče ne vpraša če je preživela ker ni

nihče razen mene

je ne poskuša pobrati s tal


ulovim jo v dlan in ti jo položim v naročje

to je vse kar sva kadarkoli bila

en majhen kos vesolja

en tvoj vdih in mojih šest

nad nama pa milijone zvezd

kakor da se nikoli ni zgodilo

najino poletje


vedno manj jih je na črnem platnu

vsako noč jih nosim pred tvoj prag

skriješ jih med trepalnice

čvrsto v dolino školjk jih spraviš

srebrno jih raztapljaš v dlaneh


oba veva oba razumeva



Razglednica


slišala sem že da

nekateri zakonci

spijo ločeno

v razpokah

slišala sem da

se nekateri ljubimci

poslovijo pred zoro

osamljeni

in da si je nekdo

prerezal vrat

ko je iskal

resnico


narisala sem vrata

in jih na široko odprla



Moji bogovi


moji bogovi bivajo drugje

vsako noč tulimo v luno

kakor neukročene zveri

žgemo obljube in mislimo ljudi

kopljemo po mrzli prsti

izkopavamo trohneče kosti

že skoraj prosojne

v njih vabimo svetlobo

naj dan objame noč


moji bogovi bivajo drugje

vsako noč lovimo dih

kakor izmučene zveri

pišemo obljube in žgemo ljudi

naše kosti so vedno lažje

vsak izdih postaja stih

ko se tih priplazi iz njih

in moja usta mokra od noči

ponavljajo kar na njih leži


moji bogovi se nočejo preseliti na zemljo

moji bogovi obstajajo med obema svetovoma

moji bogovi ljubijo smrt enako kot življenje

moji bogovi ne iščejo polnih prostorov vernikov

moji bogovi nikoli ne nehajo verjeti vame

moji bogovi so moji bogovi in

zaradi mojih bogov bi me v srednjem veku

najbrž zažgali na grmadi in veselo vzklikali:

še ena manj!



Protest


vedno se lahko zatečem k tebi

v 10. nadstropje steklene stolpnice

kjer je dovoljeno odvreči nagobčnike

in prestopiti že zdavnaj zabrisane meje

vozim po avtocesti do prestolnice (prestopnica!)

in lovim postaje brez 'ko'

pri nas lahko kupite človekove pravice

vse za 400e (200, če plačate takoj!)


ne verjamem več tistim

ki ne znajo uporabljati dvoj(n)ine

če sem iskrena ničesar več ne verjamem

pikniki naj bodo v krogu družine

brez priseljencev in drugih kultur

ti si moja mati in moj oče

si ptica in vse ptice naenkrat

moj svet

slovenec albanec in eskim

v sobi s sedmimi koti


21.01 najdem parking

za vedno prestopnica

in v tem uživam (dokler lahko)

Taja Rihtaršič (Slovenske Konjice, 1995) opravlja magisterij iz primerjalne književnosti in literarne teorije v Ljubljani. Poleg pisanja poezije se ukvarja tudi z gledališčem, je članica dveh amaterskih gledaliških skupin (Kripl teater in Theatro Šentjošt). Gledališče ji predstavlja varen prostor, kjer vedno znova in znova odkriva še neodkrite dimenzije sebe. Poleg glasbe, ki je prva in zadnja stvar v dnevu, pa jo navdihujejo ljudje in edinstvene življenjske situacije, ki se včasih zdijo kot naključje. Rada ima temo in kaos, saj le tam vidi priložnost za osebnostno rast.