Smeri

Updated: Jan 26

Mrežaste nogavice


V mladosti so ugotovili,

da je moja telesna višina

na meji s standardi,

komaj sem ujela normalnost,


izmikam se ji, ko pišem verze

brez zagotovila, da je razmerje med besedami pravo

kot sestavine v testu za kruh.

V moški obleki se ljubim s teboj,

trgam mrežaste nogavice,

stoletja stereotipov z bokov zgodovine.


Med tvojimi stegni odvržem

laži o ženskah, preobleke spola.

Zvok alarma nastavljenega na pečica

je edina meja najinega užitka.

Ne uspem se ji ubraniti


Zapeljuje me v korzetu

z izbranimi uhani, šminko,

pripravljala mi hrano za na pot.

Utrujena zaspim na njenih prsih.

Svet se je spremenil, tipam drugače.

Povsod iščem nekaj njenega,

v liniji teles mimoidočih žensk,

v meglicah nad reko.

Blažim simptome pogrešanja.

Kot takrat, čakala sem jo v hiši,

vlak je drsel v tunel krošenj,

tekla sem po stopnicah.

Ničesar še nisem skrivala.


Dlačice pod dlanmi, nad gladino koprena.

Vzletam in padam kot tragična figura.

Vsakič znova brišem fotografije

na katerih sva skupaj, si izmišljam izgovore.

Zdi se, da se je zgodilo pred tem.

Tekla sem po stopnicah v spalnico,

vdihovala vonj oblek, mehčalca in znoja

sprijetega s tkanino športnih majic,

trzljajem mišic, pripravljenih na bran.

V otroštvu je hokej igrala na dvorišču.


Vznemirjenje je naraščalo,

veje so cefrale barvo vagonov,

med debli so utripali vzorci,

obmirovali v snopu svetlobe pod oknom,

vročini med mojimi stegni.


Vse tisto od prej in kar šele prihaja

biva eno v drugem kot destrukcija v samoiskanju,

pozornost v trenutku:

za svojim hrbtom zazna gib napadalca,

počepne, zamahne s palico,

dvigne desni kotiček ust v seksi nasmeh.

Vprašanja

Bom na smrtni postelji vedela kdo sem:

toliko identitet, krajev, sob v katerih sem spala,

bom ljubila moškega, ali žensko,

razbrala drobne črke na vozovnici,

kje je potrebno prestopiti, na katerem peronu počakati.

V otroštvu sem se bala teme,

v poletnih večerih lovila kresničke,

opazovala, kako je prestrašena žuželka poletela z dlani,

brez vprašanj o smeri njenega potovanja.

Češnja


Dolgo se ne zgodi nič, hodim na vrt,

tipam trdno sprijete popke.

Dokler med vsakodnevnimi opravili,

pisanjem, kuhanjem, pospravljanjem,

za mojim hrbtom ne počijo,

kot takrat, ko razprem pest bonbonov

in jih otroci v hipu razgrabijo.

Cvetovi brez zadržkov zadišijo.


Prisluškujem odpiranju in zapiranju vrat, udarcem posode.

Besede se zaletavajo druga v drugo

kot kozarci šampanjca, zazvenijo in izginejo.

Kup jabolk na mizi je vse manjši.


Vsi ti dnevi z okusom po domači marmeladi,

nič sladki, a polni,

se zlivajo v nepretrgan tok,

med polzeča zrnca zemlje,

v drsenje mojega pogleda po vijugasti cesti,

ki se kot koder las v blazino

vpenja v hrib na drugi strani meje.


Pred leti sva se splazili pod rdečo zapornico,

razgreti od ljubljenja tekli v klanec.

Kamera še ni nadzorovala ubežnikov.

Lok tvojih ličnic hranim v pregibu dlani.

Ritem postavljanja vročega lonca na mizo,

zajemanja, drgnjenja sprijetih drobcev z oboda.

Objem, smeh, šum v grmovju,

besede se prepletajo, nihajo v toplem zraku,

padajo z belimi cvetovi, veter brni,


ustavijo se v trenutku, ko otroku ponudim čaj,

ga prej poskusim sama, da se ne bi opekel.

Drobci kamilice vzdražijo brbončice.

Otroštvo je zakopno v nerazločnosti spomina

kot korenje v pesku v sodu za shranjevanje.

Prste je potrebno zakopati globoko,

otipati obliko gomolja pod členki,

v oprijemu roke, pripravljene za odriv.


V vseh teh tednih, sedaj bo že en mesec odkar sem tukaj,

postajam vse bolj podobna češnji,

ženski, ki živi v sosednji hiši.

Opazujem jo, kako dviguje sina, vozi samokolnico.

Svet obstaja zato, da bo vanj zasadila seme.

Gredice je skrbno pripravila,

ničesar ni poskušala iztržiti zase:

minute v dnevu, praznega prostora med izgovorjenim.

Rastline so potopljene v življenje

od korenin do zadnjega lista,

odzivajo se na veter, ne omahujejo,

ljudje ščitimo svoje premražene dele.

Koža tvojih stegen, krivulja kosti

sta zraščeni z mojim telesom kot mah z deblom.

Izkopala sem otroštvo iz peska,

oblika me je presenetila.



Alja Adam




Alja Adam, pesnica, esejistka, specializantka geštalt psihoterapije in predavateljica, je na Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture. Leta 2007 je na isti fakulteti doktorirala s področja študij spolov in feministične literarne teorije. S svojimi tremi pesniškami zbirkami (Zaobljenost, 2003, Zakaj bi omenjala Ahila, 2008, Dolgo smo čakali na dež, 2015) se je uveljavila kot prepoznavna avtorica. Kot mlada pesnica je prejela nekaj nagrad v tujini, njena zadnja knjiga pa je bila nominirana za Veronikino nagrado. V letu 2020 bo pri Centru za slovensko književnost (Aleph) izdala četrto pesniško zbirko. Njene pesmi so prevedene v petnajst tujih jezikov in objavljene v domačih in tujih publikacijah ter antologijah. V tujini je objavila prevode treh pesniških zbirk, v pripravi je knjiga v angleškem jeziku (v prevodu Marte Košir). Leta 2014 sta z Majo Vidmar zasnovali program izkustveno kreativno pisanje v katerem prepletata pisanje in geštalt terapijo, na tak način pa uvajata zanimive pristope, ki v slovenskem (in tujem) okolju še niso uveljavljeni. Zadnja štiri leta intenzivno sodeluje z Javnim skladom za kulturne dejavnosti - kot mentorica kreativnega pisanja in selektorica v okviru festivala mlade literature Urška. Na različnih univerzah predava pri predmetu svetovna književnost in v soavtorstvu v okviru predmeta integrativna kreativnost (celostni pristop h kreativnosti). Enkrat tedensko vodi tečaj joge v Ljubljani in deluje kot geštalt psihoterapevtka na inštitutu Satori. Sodeluje z društvom Sončni grič (Hrvoji).

Glavno uredništvo, poezija, proza, dramatika in vse vmes: Tom Veber

tom.veber@gmail.com

Fotografija, cianotipija, performans, instalacija, intervju in vse vmes: Sara Nuša Golob Grabner

 

saranusa.golob@gmail.com

Slika, strip, kolaž in vse vmes: Jakob Golob

jakob.golob1@gmail.com

Publicistični članki, eseji recenzije in vse vmes:
Veronika Razpotnik

 

veronika.razpotnik@gmail.com

© 2020 Stigma 

Izdelava: Zala Šeško