Smeri

Updated: Apr 26

Privlačnost

V istem večeru sem dobila dva šopka rož,

sedela v dveh restavracijah,

iz njegovega objema izčrpana

hitela v njeno naročje.


Ljubezni sta napadli druga drugo,

zarili zobe v meso,

brez zadržkov trgali tkiva.


Ko je bilo boja konec,

sem še dolgo krvavela.

Rana je pritiskala

na rano kot magnet.



Ne uspem se je ubraniti


Vsakič znova brišem fotografije,

na katerih sva skupaj,

si izmišljam izgovore.


Zapeljuje me v korzetu

z izbranimi uhani, šminko,

pripravljala mi hrano za na pot.

Utrujena zaspim na njenih prsih.


Svet se je spremenil, tipam drugače.

Povsod iščem nekaj njenega,

v liniji teles mimoidočih žensk, v meglicah nad reko.

Vzletam in padam kot tragična figura.


Blažim simptome pogrešanja.

Kot takrat, čakala sem jo v hiši ob progi,

vlak je drsel v tunel krošenj.

Ničesar še nisem skrivala.


Stekla sem po stopnicah v spalnico.

Vdihovala vonj oblek, mehčalca in znoja,

sprijetega s tkanino športnih majic,

s trzljajem mišic, pripravljenih na bran.

V otroštvu je hokej igrala na dvorišču.


Vznemirjenje je naraščalo,

veje so cefrale barvo vagonov,

med debli so utripali vzorci,

obmirovali v snopu svetlobe pod oknom,

v vročini med mojimi stegni.


Dlačice pod dlanmi, nad gladino koprena.

Za hrbtom zazna gib napadalca,

počepne, zamahne s palico,

dvigne desni kotiček ust v seksi nasmeh.



Češnja


Dolgo se ne zgodi nič, hodim na vrt,

tipam trdno sprijete popke.

Dokler med vsakodnevnimi opravili,

pisanjem, kuhanjem, pospravljanjem,

za mojim hrbtom ne počijo,

kot takrat, ko razprem pest bonbonov

in jih otroci v hipu razgrabijo.

Cvetovi brez zadržkov zadišijo.


Prisluškujem odpiranju in zapiranju vrat, udarcem posode.

Besede se zaletijo druga v drugo

kot kozarci šampanjca, zazvenijo in izginejo.

Kup jabolk na mizi je vse manjši.


Vsi ti dnevi, z okusom po domači marmeladi,

nič sladki, a polni, se zlivajo v nepretrgan tok,

med polzeča zrnca zemlje,

v drsenje mojega pogleda po vijugasti cesti,

ki se kot koder las v blazino

vpenja v hrib na drugi strani meje.


Splazili sva se pod rdečo zapornico,

razgreti od ljubljenja tekli v klanec.

Kamera še ni nadzorovala ubežnikov.

Lok tvojih ličnic hranim v pregibu dlani.


Ritem postavljanja vročega lonca na mizo,

zajemanja, drgnjenja sprijetih drobcev z oboda.

Besede se prepletajo, nihajo v toplem zraku,

padajo z belimi cvetovi, veter brni.


Otroštvo je zakopano v nerazločnosti spomina

kot korenje v sodu peska za shranjevanje.

Prste je potrebno zakopati globoko,

otipati obliko gomolja pod členki,

v oprijemu roke, pripravljene na poteg.


V vseh teh tednih, sedaj bo že en mesec, odkar sem tukaj,

postajam vse bolj podobna češnji.

Rastline so potopljene v življenje

od korenin do zadnjega lista,

odzivajo se na veter, ne omahujejo.


Koža tvojih stegen, krivulja kosti,

sta zraščeni z mojim telesom kot mah z deblom.

Izkopala sem otroštvo iz peska,

oblika me je presenetila.



Vprašanja


Bom na smrtni postelji vedela, kdo sem:

toliko identitet, krajev, sob, v katerih sem spala,

bom ljubila moškega ali žensko,

bom razbrala drobne črke na vozovnici,

kje je potrebno prestopiti, na katerem peronu počakati.


V otroštvu sem se bala teme,

v poletnih večerih lovila kresničke,

opazovala, kako je prestrašena žuželka poletela z dlani

brez vprašanj o smeri potovanja.



Alja Adam




Alja Adam, pesnica, esejistka, specializantka geštalt psihoterapije in predavateljica, je na Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture. Leta 2007 je na isti fakulteti doktorirala s področja študij spolov in feministične literarne teorije. S svojimi tremi pesniškami zbirkami (Zaobljenost, 2003, Zakaj bi omenjala Ahila, 2008, Dolgo smo čakali na dež, 2015) se je uveljavila kot prepoznavna avtorica. Kot mlada pesnica je prejela nekaj nagrad v tujini, njena zadnja knjiga pa je bila nominirana za Veronikino nagrado. V letu 2020 bo pri Centru za slovensko književnost (Aleph) izdala četrto pesniško zbirko. Njene pesmi so prevedene v petnajst tujih jezikov in objavljene v domačih in tujih publikacijah ter antologijah. V tujini je objavila prevode treh pesniških zbirk, v pripravi je knjiga v angleškem jeziku (v prevodu Marte Košir). Leta 2014 sta z Majo Vidmar zasnovali program izkustveno kreativno pisanje v katerem prepletata pisanje in geštalt terapijo, na tak način pa uvajata zanimive pristope, ki v slovenskem (in tujem) okolju še niso uveljavljeni. Zadnja štiri leta intenzivno sodeluje z Javnim skladom za kulturne dejavnosti - kot mentorica kreativnega pisanja in selektorica v okviru festivala mlade literature Urška. Na različnih univerzah predava pri predmetu svetovna književnost in v soavtorstvu v okviru predmeta integrativna kreativnost (celostni pristop h kreativnosti). Enkrat tedensko vodi tečaj joge v Ljubljani in deluje kot geštalt psihoterapevtka na inštitutu Satori. Sodeluje z društvom Sončni grič (Hrvoji).