Rožnate zgodbe iz neheteronormativne zgodovine

Leta 2020 je pri Škucu izšla knjiga Rožnate zgodbe iz neheteronormativne zgodovine, ki je namenjena predvsem mladini in vsebuje “posamezne slike” iz svetovne in slovenske kvir preteklosti in sedanjosti. Avtor Brane Mozetič v njej poudari, da se dela ne sme razumeti kot zgodovinskega pregleda, saj krajši format knjige zaradi ciljne publike tega ne dopušča. Kljub temu so pripovedi iz Rožnatih zgodb zaradi svoje širine dobrodošlo uvodno branje tudi za odraslo bralstvo, predvsem za tisto, ki dandanes uspe ignorirati obstoj ne-hetero, ne-cis populacije.


Knjiga je sestavljena iz osmih krajših poglavji, ki so okrašena z ilustracijami Ane Lucije Šarić. Na srečo te ilustracije ne zavzamejo preveč abstraktnih oblik, temveč kar zvesto poustvarjajo ohranjen vizualni material omenjenih zgodovinskih oseb in pojavov (na primer, ilustracije jamskih poslikav homoerotičnih obredov v jami Addaura so skoraj identične originalu).


Prva štiri poglavja knjige opisujejo posamezne znane kvir osebnosti iz svetovne zgodovine in družbeno sprejemljivost izražanja kvir spolnosti in identitete skozi čas. Najbolj navduši dejstvo, da se Mozetič poleg stari Grčiji, Rimu in kasnejšemu evropskemu plemstvu posveti tudi vzhodnim kulturam – arabski pesnik Abu Nuvas dobi celotno poglavje. Izpostavljeno je tudi spreminjanje odnosa širše družbe do kvir identitet skozi čas, predvsem kakšen vpliv so na to imele monoteistične religije in evropski kolonializem. Mozetič pojasni tudi, kaj stoji za stigmatizacijo pasivnega odnosa v istospolnem odnosu med dvema moškima – družba to razume kot prevzemanje ženske vloge in posledično zaradi seksizma kot razvrednotenje moške moči.


Mozetič se potrudi, da izpolni napoved naslova knjige in predstavi mnoge različne identitete, ki spadajo pod LGBTQI+ krovni pojem, ne zgolj cis geje in lezbijke. Pojasnjena je transspolnost, interspolnost in nebinarnost, vse to pa z razumevanjem, da ljudi iz davne zgodovine ne moremo ukalupiti v identitete, ki jih poznamo danes, ponekod pa še danes ne moremo na določene izraze neheteronormativnosti gledati z zahodnim razumevanjem. Skozi celotno delo se pojavljajo direktni oziroma prevedeni citati iz raznih zapisov in kvir literature, ki obogatijo delo. Preberemo lahko izsek Epa o Gilgamešu, Sapfino poezijo, citate iz Marlowe drame, homofobno propagando in mnoge druge.


V drugih štirih poglavjih, ki sledijo slikam iz zgodovine po svetu, je vsebina usmerjena v slovenski prostor. Mozetič predstavi obsodbo sodomije Antona in Pavleta iz 18. stoletja, grozote v nacističnih taboriščih, epidemijo AIDS-a in druge tegobe kvir oseb. V predzadnjem poglavju zapiše ljubezensko zgodbo pesnice Ade Škerl in njene partnerice Sonje Plaskan, ki je bila javno predstavljena šele leta 2019, 10 let po pesničini smrti. Neprimerljivo vrednost ima zadnje poglavje, v katerem Mozetič pričuje o povodu za izvedbo prve parade ponosa v Sloveniji, ki ima zdaj že dvajsetletno tradicijo. Njegova osebna pripoved o dogajanju pred in med parado nam kultno protestno pitje radenske približa in pokaže kot zmožnost manjše skupnosti, da stopi skupaj in naredi spremembo.


Motiv, ki se vije skozi knjigo, je (nepresenetljivo) skritost, zabrisanost, nevidnost. A kljub cinizmu se zgodba konča z noto upora proti silam, ki zavirajo svobodno kvir življenje in izražanje. Čeprav bi imel vsakdo lahko pripombe o tem, kaj bi se dalo še vključiti (morda Stonewall, morda kraljice preobleke), dajo slike primeren pregled nad LGBTQIA+ zgodovino, saj poskušajo zajeti čim bolj široko.


Mladim, ki bodo knjigo brali, bo dostopen nov svet, ki bo s tem postal tudi malo manj strašen in (upajmo, da) nič več vreden zaničevanja. Za odraščajoče kvir osebe pa je seveda neprecenljivega pomena. Ko mlada oseba odkrije, da ne sodi v ustaljene spolne norme, žal s tem po navadi pridejo občutki samote, samozanikanja in krivde. Z Rožnatimi zgodbami pa se ti občutki lahko vsaj malo ublažijo in osebi pokažejo, da kvir življenje ni nujno obsodba na strah in sramoto.

Pino Pograjc


F: Božena Pograjc


Pino Pograjc se je rodil leta 1997 v Ljubljani. Trenutno živi v Kamniku, kjer je končal družboslovno gimnazijsko smer na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra. Tam je ustvarjal pod mentorstvom prof. Stanislave Židan. Trenutno končuje dodiplomski študij anglistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Naslov njegove diplomske naloge je Vloga družbene angažiranost v poeziji Braneta Mozetiča. Prvič se je s pesnjenjem srečal, ko se je prijavil na srednješolski natečaj za haiku. Svoje pisarije je prvič na odru prebral na slamovskem pesniškem tekmovanju Pest besed v Kamniku, kjer je zmagal petkrat, leta 2016 pa je prišel tudi v finale vseslovenskega slamovskega tekmovanja. Leta 2015 je njegova pesem pristala na tretjem mestu na natečaju DPM Beltinci. Leta 2016 ga je šola izbrala za predstavnika na srednješolskem natečaju Mala Veronika, kjer se je njegova pesem uvrstila med pet najboljših v Sloveniji. Vključen je tudi v zbirko pesnikov srednje šole, ki jo je obiskoval, z naslovom Mimobežnice, ki jo je uredil Gašper Tonin. Pesniška slamovska tekmovanja, pesniški natečaji ter objave v revijah in zinih, kot so Besedoholik, Dialogi, Englist, Kvirantena, Liter Jezika, Literarna krpanka, Monstruma, Perun ter Zamenjave, so zanj postali redni kraj izražanja. Leta 2018 je nastopal v predstavi Dogodek v mestu Gogi, ki jo je režiral Benjamin Zajc. Ustvarja tudi na družbenih omrežjih, kjer je pod instagram profilom composimulacra leta 2020 sodeloval na pesniškem tekmovanju poetrybattles ter prišel v polfinale. Na tem profilu tudi redno objavlja pesmi v angleščini. Velik vpliv na njegovo pisanje imajo Allen Ginsberg, Brane Mozetič ter grški miti. Obožuje glasbo Fione Apple, Franka Oceana, Nine Simone ter Perfume Geniusa. Zanimata ga queer umetnost ter prevajanje.