Refleksije o osami

III.


mesto, oprijeto s steklenimi oblačili. strah me je, da ga bom zlomila kot žarnico med svojimi prsti da se bo sesedlo pod težo mojega pogleda da se bom sesedla jaz pod koraki otečenih stavb, ki pijejo dneve sonca.

lica stavb so napihnjena kot otroška pesem - pod svobodnim soncem sem

tako pravijo ulice, ki so vajene žarkov tako pravi beton, ki raste med mojimi nogami, ki se ovija okoli kože kot dementen bršljan, ki pozablja, da stara stavba ni več njegova ljubimka - pod njegovim dotikom se je začela sesedati. veter se šopiri in dvori mojim lasem. spet se počutim kot bi bila nazaj na severu, v časovni zanki, ki zlomljeno šumi v sivih uličnih oblakih. nekdaj mi je že uspelo stisniti žarnico in ostanke svetlobe zaplesti med svoje kodre kot iskalca sreče, v dlaneh sem nosila kaos, ki je potrpežljivo štopal in me čakal, da ga poberem, izmučenega in neprespanega. res sem verjela, da mu bo toplina pomagala, da se spočije, da se jame njegovega hrapavega biti spremenijo in si ogrnejo plašč spanca in s tem miline, da postane prijazen sopotnik. namesto tega so mu vsako noč bolj in bolj trepetale trepalnice in v tunelih nama je svetila le ena mala žarnica. le ena žarnica naju je vodila do mesta, do steklenega mesta, do mesta moje tišine. moja lastna usta. iz njih se kobacajo noge krika. noge vzdihovanja. šepetanja. polomljene noge mojih besed. sence tišine.

 

IV.

v zadnjih minutah sedim pred sabo na šibkem stolu s tresočim obrazom prelepljenim s selotejpom.


Sedim in gledam –


V zadnjih minutah bom prijela žarnico in jo stisnila v rokah.

morda bom končno našla svetlobo; morda se bo končno vrezala v mojo kožo

nikoli nikoli nikoli odšla morda bodo koščki svetlobe ostali; vrezani tako globoko

da bodo postali vezani postali bodo del mene in morda ne bom imela več sence okoli sebe in morda moje besede ne bodo le senca moje tišine in morda ne bom le obesek same sebe in morda bo tišina odšla in brnela v ušesih nekoga drugega

morda bom končno, ko bom vzela žarnico v svoje žarke dlani, morda bom končno videla sebe kot sem zares sebe brez odseva


brez sence brez tresočega obraza, ki tako mrko strmi vame ki si prižiga misli kot male vžigalice –


pograbila bom žarnico jo stisnila v rokah jo razbila na piko vprašaj klicaj


in morda


morda se bo težka in premočena pelerina posušila mi pustila dihati


morda za mano ne bodo več kapljale besede kot nezaželen dež


morda bom pelerino lahko obesila na stojalo in pustila, da besede kapljajo name kot dež na obraz cvetočega otroka

prijela bom žarnico jo razbila v dlaneh in tisti jaz, ki sedi tako mrko pred mano bo vstal odprl vrata in se poslovil


in zadnje minute bodo postale prve.


 

Anamaria Varga


Anamaria Varga (1999). V kleti njenega doma stojijo zidovi knjig, ki jih je mama prinesla iz tovarne knjig. Rada beži in išče nove poti. Šla študirat v Bruselj, se med vikendi vozila v Ardene, potem na izmenjavo v Barcelono, iz kjer se vozi v Toulouse, da dela na pesniškem performansu. Dom je le potovanje.

Pesmi je objavljala tu pa tam, največ pa je sodelovala z Layerjevo hišo v Kranju. Njene pesmi in zgodbe so del treh antologij Layerjeve založbe - Iskanja, Vračanja in pa Zadnja vaja.

Pesmi piše v večih jezikih in se zelo rada igra s prevajanjem iz enega jezika v drugega.