Razmišljanje

Updated: Jan 26

Ati, mami, biseksualka sem. Sreča je na strani pogumnih pravijo, ampak jaz po tistem dnevu nisem bila ne srečna in ne pogumna. Pogum zahteva prisotnost strahu, za srečo pa dvomim, da imate čas ali veselje do prebiranja argumentov, kaj nas naredi srečne. Biseksualnost ni nekaj novega, čeprav verjamem, da bi vas mnogi lahko prepričali v nasprotno. ''Tega v naših časih ni bilo.'' ''Kaj da ne babi Gabi? Kaj jih nisi videla, ko so se skrivali po krošnjah in ob polnoči tulili v luno?'' Rada si izmišljujem zgodbe o tem kje so bili biseksualci, čeprav se mi zdi, da jih nekateri ne cenijo. Ali je to ali pa ne razumejo sarkazma. Toda v vsaki laži se skriva zrno resnice, čeprav ko se jaz lažem, da sem trezna na študentski torek, dvomim da v meni obstaja zrno treznosti. Naj vam na kratko predstavim zrna v skodelici mojih zgodb. 

Biseksualci se skrivajo v krošnjah, v obzorju, tik pod gladino našega predragega Jadrana. Skrivajo se za sencami osamelcev in stojijo na mejah cvetočih travnikov. Tako se začnejo moje zgodbe, na robu papirja, v prepognjenem kotu knjige. Vsak izmed nas se je včasih igral na cvetočih travnikih in plezal po umazanih deblih utrujenih dreves, ampak zdaj stojijo na mejah, kot neplačani cariniki. Vsakega biseksualca želijo vreči s te meje. Bori se kot vrag, vsi se, v nekaterih primerih se celo držijo za roke, postavljajo zidove iz svojih teles in kričijo v množice ljudi, ki se jim smejijo in jih vlečejo narazen. Bila sem med njimi, enako sem verjela, da sem meja, da je to moje mesto v tem svetu. Držala sem distanco in kričala. Kričala sem in poskušala vzpostaviti povezavo z Atlasom. Svet je bil na mojih ramenih in bilo je čudovito… ''Kaj je torej težava?'' reče babi Gabi. ''Saj ti je bilo čudovito.'' Ja, bilo je čudovito biti obraz spremembe, dokler sem verjela, da to sem. Ramena sem žrtvovala za njih, za množice in izgubljeno ter zmedeno drhal, ne za sebe ali za biseksualnost. Na koncu sem obležala in ugotovila dve stvari. Prvič, moje biseksualne dolžnosti se začnejo in končajo pri meni. Drugič, tiste meje niso postavili biseksualci. Postavile so jo zlobne besede prestrašene drhali. Veste kaj je biseksualnost? Biseksualnost je strah in trepet vsakega zasidranega strahopetca, ki si ne drzne prebiti ledu s prijaznim fantom iz kavarne, ker se boji, da bo zato postal gej, čeprav se mu zdi prikupna tudi goth punca iz parka. In tista goth punca iz parka si ne upa doma spregovoriti o svoji punci, saj ona je pa ja vedno imela fante. Strah jih je anarhije, ki jo prinašamo z našo ljubeznijo in našimi idejami. Ljubimo enako polno, enako grozljivo se nam lomi srce in enako obupano prosimo za zaupanje in za zvestobo. Stojimo med vami in dajemo, skrivamo se vam v čast, tiho smo, ko bi radi kričali in kričimo, ko ne zmoremo več. Naša ljubezen  ni faza, ki se konča, ko se vam naša leta ne zdijo več primerna. Naša zvestoba se ne pogojuje z nečim tako absurdnim kot je verjetnost in priložnost. Obstajamo izven vaših strahov in medtem ko iz nas sestavljate veliki zid, ga mi vztrajno rušimo z našimi ljubezenskimi pismi in vedno ponovnimi strtimi srci. Nihče izmed nas ni zvest vam, ki se tako vztrajno trudite izolirati vsakega izmed nas, ožigosate nas za cipe, lažnivce in pohlepneže. Očitate nam neiskrenost, medtem ko svojim partnerjem skrivate telefone in si ustvarjate lažne profile. Norčujete se iz naše zmedenosti, ki obstaja le zaradi vaše strahopetne zahteve po definiciji. Trdite da iščemo pozornost in žal mi je, če je najbolj zanimiv del vaše osebnosti to, koga želite imeti v postelji. Koliko jih bom še videla stati na meji, igrati vlogo carinika vašim strahovom, ko se še s svojimi niso zares soočili? Naši obrazi so transparenti in oblačila so oklepi. Protestiramo vsak dan, ko stopimo tja kamor ne bi smeli, z meje na sonce, vam na prste. Vzklikate naša imena in nas sprejemate za svoje, kot da smo vredni več, ko povemo manj. Takrat vam izlijemo vse barve naše ljubezni in svet se obarva z našim upanjem, sanjami in nasmehi. To počnemo vedno znova in znova in znova se obračamo okoli in mečemo poljube in kletvice, barvamo in opazujemo kako nas slačijo in nas sežigajo. Prestopniki smo, najhujši možni kriminalci, ko prepogibamo rešetke in se skrijemo v množici. Povsod smo in zdaj kričimo v upanju, da nas slišite. Kričimo in barvamo, vi pa v strahu skrivate svoje črne in bele ljubezni.


Vsak se je že znašel na meji med njimi. Vsi so se ustrašili odgovornosti, ki jim je bila po krivem dana. Smo siva cona, senca, če želimo biti poetični. Z nami se igrajo skrivalnice in čeprav v tej igri ni zmagovalca, nas z veseljem ponudijo kot žrtve. Žrtve okoliščin, čustev in narobe interpretiranih zakonov etike. Ljubezen ne izbira, radi pravimo, toda ko to živimo in dihamo, spregovorimo, pišemo in pojemo o tem, se jim zamajejo temelji njihove identitete. Skrajni čas je že, da se ta igra konča in da se prenehamo odpovedovati sebi, da pomirimo strahove in srd mnogih. Če ljubezen ne izbira, zakaj moramo mi?



Alina Špan



Alina Špan (1999) je zaključila šolanje na Gimnaziji Celje-Center, zdaj pa živi v Mariboru, kjer študira filozofijo in medjezikovne študije – angleščino na Filozofski fakulteti Maribor. Njena poezija je bila objavljena v literarnih revijah Podstrešje in Novi zvon ter antologiji mlade celjske poezije In zemlja je vibrirala kakor živo telo.

Glavno uredništvo, poezija, proza, dramatika in vse vmes: Tom Veber

tom.veber@gmail.com

Fotografija, cianotipija, performans, instalacija, intervju in vse vmes: Sara Nuša Golob Grabner

 

saranusa.golob@gmail.com

Slika, strip, kolaž in vse vmes: Jakob Golob

jakob.golob1@gmail.com

Publicistični članki, eseji recenzije in vse vmes:
Veronika Razpotnik

 

veronika.razpotnik@gmail.com

© 2020 Stigma 

Izdelava: Zala Šeško