Prvi gumb

S srajc kradem gumbe. Prve po vrsti, tiste, ki se zapnejo na vratu. Trgam jih s srajc, ko spijo. Ko se dani in ponorelo ugotovijo, da imajo 20 neodgovorjeni klicev od žene in da je že jutro. Takrat ne opazijo, da na njihovih srajcah manjka prvi gumb. Prvi tisti, ki se zapne okoli vratu. Odidejo hitro in glasno, brez poljuba. V pesti stiskam njihov gumb, ko skozi okno spremljam, kako prečkajo cesto in iščejo izgovor za njihovo nenadno izginotje. Delal sem, draga. S prijatelji smo pili in sem pozabil na čas, draga. Varal sem te. Draga. Vsak izgovor je dober, ko te resnica boli in jaz sem za njih kot nož, ki se počasi prebija pod desno lopatico. Če se kdaj razve, kdo so lastniki mojih gumbov. V svojem odsevu vidim, kako preračunavam verjetnost, da bo morda svet končno nehal kriviti nedolžne. Nisem žrtev nikdar, toda tu nisem krivec. Toda oni nikdar ne bodo krivi. Uboge ovčice, ki jih je hudič vodil s poti. Mojo glavo pa bodo okronali s krono iz ledic, moje telo bo za njih vulgarno, umazano, ustnice bodo poosebitev skušnjave in moje besede, kot je vedno bilo, bodo laž, pravljica, ki naj bi me rešila sramote. Kakšne sramote, se vprašam, ko gumb odložim na kuhinjski pult in pristavim vodo za kavo. Jaz bom podoba prevare in goljufije, medtem pa bodo oni z ustnicami, ki so tako nežno šepetale moje ime, poljubljali svoje žene in otroke. Kdo mene čaka, ko se ob četrt na dve zvrnem preko domačega praga moje precenjene garsonjere? Moj na pol mrtvi kaktus. Občasno, ko me njegova koničasta družba ne zadovolji več, odprem škatlo svojih gumbov. Mamam bi se paralo srce, ko bi videle, koliko malih gumbkov je v moji škatlici. Predstavljam si jih, kako se sprašujejo: ''Mar je eden izmed njih moj sin? Moj ljubi sin ne bi nikoli. Ampak kaj pa če…'' Priznam, misel na zlobne mame, ki se jim para srce, me pogreje pri mojem grozljivo strtem srcu. Gumbki padajo skozi moje prste, ko ujamem svoj pogled v odsevu. Mar je moje telo res vulgarno, ko se predajam užitkom prepovedanega mesa? Pa naj bo. Naj bo šminka umazano rdeča in koža pregrešno mehka. Naj jim moj nasmeh stre kolena, da klečijo pred mano. Mene doma ne čaka žena s kosilom ali otrok z zaupljivim objemom. Za praznike, ko se moja družina veselo zapija, moje telo in srce greje le odeja in poceni vino. Moje solze se skrivajo pod lečami brezbrižnosti, kot se njihova samozavest plazi po hitrih avtih. Mene doma ne čaka ljubezen, le mrtev kaktus in ukradeni gumbi. Ljubezen, ki jo iščem v vseh njihovih nasmehih in pogledih in kozarcih in dotikih. Njih doma čaka ljubezen, katere vrednost zavržejo kot gnila jabolka s tržnice. Skozi prste mi polzijo strta srca in solze, ki so jih ali jih bodo ti ljubi sinovi povzročili. A vse, kar bo ostalo meni, bo še ena noč dobrega seksa, jutro strtega srca in življenje svetobolja. Pa seveda moji gumbi.

Alina Špan

Alina Špan (1999) je zaključila šolanje na Gimnaziji Celje-Center, zdaj pa živi v Mariboru, kjer študira filozofijo in medjezikovne študije – angleščino na Filozofski fakulteti Maribor. Njena poezija je bila objavljena v literarnih revijah Podstrešje in Novi zvon ter antologiji mlade celjske poezije In zemlja je vibrirala kakor živo telo.