Po protestu

Na Metelkovi zatečene v varno luknjo, čilamo.

Mesto se trese od naše jeze,

me od naše nemoči.

Opazujem tvoj obraz, s pogledom se zarijem v eno od tvojih gubic,

ugibam, če je tu še kaj ljubezni ali možnosti za seks.

Niti nasilje zunanjega sveta mi ne pomaga:

ne primeš me za roko, ne tolažiš me.

Razkosani sva kot ruševine v Rogu.

Ob 6h zjutraj zmanjka piva.

Pot do doma je pot do osame.

Doma se uležem v posteljo in izgovarjam tvoje ime.

Sanjam sončen piknik v Rogu in tebe, ki prinašaš hrano.

Potem jokam. Solze se zlivajo po tleh, postelja stoji v vodi in ne znam več plavati.


***


Vsak dan, vsako uro in vsako minuto si prizadevam, da te ne pokličem.

Če bi prišla, bi ti ponudila pivo in potem še eno,

kar bi pomenilo, da prespiš pri meni.

Povabila bi te v svojo posteljo.

Če bi pristala na objemanje,

bi se božali po hrbtu, rokah, obrazu in laseh,

kar vodi v poljub.

In poljub je vse.

Ulegla bi se name, med moje razširjene noge,

se oprijela mojih stegen in me enakomerno porivala.

Prelizala bi ti vrat in usta, zvok tvojega pirsa bi ropotal znotraj mene.

Berem teorijo, pa nikamor ne pridem.

Koncentracija je raztreščena v dialoge s tabo.

Sedim pred odprto knjigo, čakam tvoj mesidž in zatiram samo sebe.




Protest

Protest je amor mundi,

ljubezen do sveta in ljubezen v svetu,

zvoki boja na ulicah.

Ker ne morem biti s tabo,

protestiram, da bi bila kdaj z drugo.

Protest na telesu;

kot iskalci zatočišča, ki si v zaporih šivajo skupaj ustnice,

si bom zašila sramne ustnice.




Pod kožo

Zaprem oči in vidim tvoj obraz.

Moj notranji monolog je dialog s tabo.

Kot droga me tvoja koža vabi vase.

V svojih fantazijah se dotikam in božam tvoje notranje organe,

želim gnesti tvoje prsi iz notranje strani,

začutiti tvoje črevesje, tvoj želodec in vedeti natančno česa ne prebavljaš,

okusiti tvojo kri in solze,

kakšne so na otip tvoje žile, vranica, jetra, jajčniki,

se zavleči v tvojo maternico.

Bila bi tvoj dih od znotraj.

Katere misli so tvoja zavest, od kje prihajajo,

rada bi videla skladišče tvojih izkušenj,

razčlenjevala tvoje nepredelane zamrznjene bolečine,

videla tvoje oči iz notranje strani,

potipala tvoj sluhovod,

se s prsti sprehodila po hrbtnih kosteh pod kožo,

gledala v tvoje srce in se v njem utaborila cela.




Metelkova

Poslušam poezijo na Trgu brez zgodovinskega spomina.

Obožujem ta trg, tu je moja zgodovina.

Preseka me tvoj smeh v ozadju.

Zvok mi poglobiš v druge dimenzije.

Razteza se po trgu čez zidove,

vidim ga v barvah, duham ga v toplem zraku,

v večerni poletni atmosferi,

slišim ga kot izrezanega, z ostrimi robovi.

V mislih se mi odvrti tvoja podoba, tvoji gibi,

šelestenje zvijanja čika,

zvok prižiganja in prvi dim.

Čutim tvoja razpoloženja,

vse to je površina odtisnjena vame,

zvoki pa prihajajo iz notranjosti

kot bolečina.

Tresljaji smeha jo razbijajo,

drobci priletijo vame.

Obtičijo v meni in me odtujijo od same sebe.




Lov na svoj rep*

Lov na svoj rep se je zgodil 30. junija 2001 v Beogradu.

Ko se je začel, sem se pogledala z njihovimi očmi.

Je moj dekolte dovolj globok: kaj me bo izdalo ali sem izdala tovarišice?

Vojna na ulici je kot utapljanje, prepuščene smo valu.

»Pa tako lep dan je bil, preveč lep za smrt«** mi je odzvanjal komad pokojnega Primoža Habiča.

Zvečer smo gledale televizijo in si oskrbovale rane.

Dobre mamice in babice na beograjskih ulicah so se strinjale,

da je treba pedrom iztakniti očesa, izpuliti črevesje in odsekati ude.

Ubi ubi pedera, je odmevalo, ko so lovili svoj rep.

Mnogi ga lovijo še danes.


*Gre za prvo parado ponosa v Beogradu, ki je bila nasilno zatrta še preden se je sploh začela. Na tisoče ultra nacionalistov-homofobov je divjalo, pretepalo in razbijalo po beograjskih ulicah. Množica, prežeta s sovraštvom, je zgledala kot da lovi svoj rep. Strah me je bilo, da bodo smrtne žrtve, da bom prepoznana kot ne-heteroseksualna oseba in me bodo zato napadli. Po tem dogodku sem imela še dolga leta težave z udeležbo na protestih, ker sem vsakič podoživljala grozo vojnega stanja tistega dne.

**Niet, Lep dan za smrt



Jelka Zorn (1971) je izredna profesorica socialnega dela na Univerzi v Ljubljani in no-border aktivistka. V svojem pisanju problematizira meje, varnostnizacijo, državno nasilje nad migranti, kriminalizacijo solidarnosti in druge vidike strukturnega rasizma. Predelovanje čustev ljubezenskega trpljenja in ukvarjanje z odvisnostjo od odnosov sta izvor njenega pisanja poezije. Hvaležna je tako vodjema lgbt+ delavnic kreativnega pisanja (Tratnik in Mozetič) kot vsem udeleženkam_cem ter najtesnejšim prijateljicam za njihovo pozornost in kritične komentarje.