Paradoks

Updated: Jan 26

Paradoks čustev je, da nas zadenejo nenadno in nezavedno. So prisotna in jih občutimo. Lahkotno, a hkrati z vso težo.


Paradoks čustev je tudi, da jih težko ubesedimo. Zakaj je tako težko z besedami opisati nekaj tako logičnega, vseprisotnega in vsakdanjega kot so čustva? Ljudje smo se navsezadnje prav zato ker čutimo in občutimo ločili od primatov. A dragi Homo Sapiens Sapiens, zavedaj se, da se bo s tabo zgodilo dvoje. Ali te bo popolnoma pokopala umetna inteligenca, ki bo prevladala nad zdajšnjim svetom, ki čustva tepta in jih smatra kot šibkost, ali pa se bo tvoja evolucija nadaljevala in boš postal še bolj napreden. Tako napreden, da ti bo enkrat, nekega dne, končno postalo povsem naravno zmožno ubesediti tvoja čustva.


Do takrat pa...če nočete čutiti strašnega bremena Časa, ki vam pritiska na ramena in vas upogiba k tlom, se morate kar naprej omamljati.


*


  • “David. Mislim, da sem se zaljubil vanj.”


  • “V koga?”


Stala sva na strehi njegovega bloka v Neuköllnu in gledala v sivino minevajočega berlinskega zimskega dne ter pila kavo. David je medtem pridno puhal e-cigareto.


  • “V Davida Bowieja.” 


  • “Ko bi le bil še živ ja. Ne resno.”


  • “Ja koga no.”


  • “Luisa?”


Pokimal sem.


  • “A sta že kaj zamutila?”


  • “Ne.”


  • “Kaj čakaš?”


  • “Čisto nov je še, David. Nisva se niti še odkrito pogovarjala.”


Prevod: ni mi še povedal, kateri spol ga bolj privlači. Čeravno sem bil prepričan, da vem odgovor. In redko se zmotim. Zelo redko.


  • “Nocoj torej?”


  • “Morda.”


David se je odločil, da moramo večkrat proslavljati dejstvo, da smo živi. Zato je zbobnal nekaj nas, kolegov iz pisarne, da bomo proslavili življenje. Joie de vivre, kot je zapisal v vabilu, ki nam ga je razposlal.


Ali je bil to zares edini razlog za zabavo, si pravzaprav ni upal nihče vprašati. Dejstvo pa je bilo, da je David nedavno prekinil zvezo s svojim italijanskim “jebačem” (tako ga je sam klical) Luco. Že spet prekinil, pravzaprav. Bila sta malo skupaj. Pa potem spet ne. In potem v odprti vezi. Pa spet ekskluzivna in nato sta spet šla narazen. Do nadaljnjega. 


A naj bo. Joie de vivre. Edina malenkost, ki mi jo pri tem vabilu ni izdal je, da bom njegov pomagač. Tako sva tisto sobotno popoldne zabila s pripravljanjem prigrizkov in nakupovanjem razne pijače ter vsega kar se je bleščalo. To je bila torej tema zabave. Naj se blešči. Tudi prav. Joie de vivre.


  • “Luis je potrdil, da pride. Danes te mu prodam,” se je zarežal David.


  • “Daj no, umiri se. Bova že. Počasi. Upam, da sva kupila dovolj alkohola.”


Vsega je bilo preveč. Zdaj, ko Luce zagotovo ne bo, nas naj bi Joie de vivre praznovalo točno devet ljudi. Niti mi ni bilo mar za številko, ker sem pravzaprav bil osredotočen le na eno osebo. 


Ki je na Davidova vrata, s steklenico sambuce v roki, pozvonila točno ob pol enajstih.


*


Paradoks drog je, da vemo, da so škodljive in nas počasi uničujejo. A jih nismo pripravljeni opustiti, ker očitno tako cenimo njihove pozitivne učinke


Kava lahko povzroča nespečnost in paranoje. A hkrati omogoča boljšo koncentracijo.


Kajenje vodi v bolezni dihal in pljuč. Ter rakava obolenja. A je hkrati tudi odlično sredstvo povezovanja ljudi. Kadilci si vedno najdejo družbo. Nekoga za deljenje cigaret, ognja, pogovora.


Alkohol nam razjeda jetra in možgane. A je hkrati (pre)večkrat nujno potreben, da se sprostimo, odpremo in delimo čustva.


In tako naprej. 


Vedno se je treba omamljati. Vsa stvar je v tem, in to je edino vprašanje. Če nočete čutiti strašnega bremena Časa, ki vam pritiska na ramena in vas upogiba k tlom, se morate kar naprej omamljati.


*


  • “Na Joie de Vivre!”


David je bil v elementu. Nazdravljal je z vsemi in vsakomur med nami posebej. Sam sem se ravno zatopil v pogovor z Lubico, kolegico iz Češke. Luis je medtem z nekom govoril po telefonu. V portugalščini.


  • “Veš, nikdar si nisem mislila, da bom imela toliko kolegov, ki so geji.”


Ja, bil je eden tistih pogovorov.


  • “Ko sem živela v Olomoucu  sem poznala le enega geja in on je bil tako promiskuiteten. Bila sem mnenja, da ste vsi takšni.”


Skomignil sem z rameni. V tistem je mimo prišel David in mi na telefonu pokazal sliko para. Lubica je pogledovala prek mojih ramen.


  • “Kaj praviš, mucek...lej, tale par mi piše.”


Kar čutil sem nelagodje moje češke kolegice, ki je naglo začela prazniti kozarec vina. V tistem je Luis prišel do nas.


  • “Kaj gledamo?”


David se je obrnil in ga sunil v ramo.


  • “Zdaj tebe!”


  • “No...kaj pa če bi raje pili?” Luis je bil očitno tudi razpoložen.  


In jaz? Seveda sem bil za. Omamljajmo se.


  • “Sambuca?”


  • “Imamo ogenj?” 


Odkar je David kadi le e-cigarete ni bilo več samoumevno, da je bil vžigalnik vedno pri roki.


  • “Imamo.”


Luis je iz žepa privlekel živo rdeče poslikan vžigalnik. Verjetno je v trafiki zanj plačal manj kot en evro.


  • “Ne mi kaj zažgat!” David.


  • “Ne bomo. Sicer pa pridi, ti boš tudi, kajne. Kje imaš kakšne prave kozarce za tale strup? Pa papirčke in slamice?” 


Luis se je premikal proti kuhinji in štel udeležence pri omamljanju s sambuco. Bili smo štirje. Lubica je bila nocoj namreč zelo pogumna. Ostali so se držali svojega vina.


  • “Saj vsi vemo, kako se to pije, kajne?”


Lubica je odkimala, Luis pa ji je razložil.


  • “Kozarce bomo napolnili s sambuco, jih prižgali in nato upihnili plamen. Potem bomo spili sambuco - na eks seveda - in obrnili kozarce na papirčke prebodene s slamicami. Na koncu...bomo povlekli dim iz kozarca...gre bolj za ritual kot kaj drugega. Ampak...zadane.”


Omamljajte se.


Lubica je skeptično gledala, kako je David natakal kozarce, Luis pa kuril ogenj. 


  • “Smo?”


Kimanje.

.


  • “Gremo. Oooooopa.”


Vedno se je treba omamljati. Vsa stvar je v tem, in to je edino vprašanje.


Upihnil sem plamen, zvrnil tekočino po grlu, pritisnil kozarec ob slamico in potegnil dim. Hitro, spretno, kot da bi to počel vsak dan. Lubica je naredila grimaso in pričela kašljati. Luis in David sta se režala in jo trepljala. 


Ko je sprejela dejstvo, da sambuca ni pijača zanjo in se je opotekajoč zvrnila na kavč, se je Luis obrnil k meni.


  • “Ima David balkon?”


  • “Ima.”


  • “Super. Ravno prav sem pijan, da bi mi pasal en čik.”


  • “Kadiš?”


  • “Le kadar sem pijan. Ti?” 


  • “Tudi.”


Kar je bila debela laž. Nikdar v življenju še nisem kadil cigaret. A v tistem trenutku sem spričo vsega popitega bil že tako sproščen, da sem se odločil, da se prepustim toku dogodkov. Naj gredo svojo pot.


Če nočete, da vas Čas trpinči kakor sužnje, se kar naprej omamljajte.


  • “Ej, vidva! Kam pa kam? Menda ne že domov?”


David je videl, da se oblačiva.


  • “Na cigaret.”


David me je nejeverno pogledal. Ve, da ne kadim cigaret. In da še nikoli nisem popustil njegovemu prigovarjanju, da bi poskusil


  • “Ura je za omamo!” sem mu citiral Boudelaira.


*


Zvestoba. K njej vsi težimo, ker pomeni določeno varnost, konstanto v življenju, ki se je lahko oprimeš. Kot rešilni jopič, ki ga vržeš utapljajočemu, ki plava v morju tega življenja. Zvestobo bi morali zato vsi ceniti in spoštovati.


A po drugi strani si včasih egoistično želimo, da bi bil nekdo nezvest samo zato, ker bi ga potem lahko imeli zase. Kot eden od utapljajočih, bi sočloveku iztrgali jopič in bi si ga nadeli, drugega pa pustili utoniti. Zakaj? Ker smo človek človeku volk. Ker nam v boju za preživetje za druge ni mar.


A paradoks zvestobe je sila zanimiv. Če je nekdo zvest, naj bi to zvestobo in tega človeka cenili, njegovo razmerje pa pustili pri miru...čeprav bi zaradi čustev želeli, da razpade, da bi tega človeka imeli zase. Če pa nekdo ni zvest in bi se prepustil, da se ga polastimo, bi hkrati v istem momentu izgubil idealistično podobo rešilnega jopiča, ki se ga (lahko) oprijemamo. Tak rešilni jopič je slabe kvalitete, popusti v določenih razmerah, in nas pusti utoniti. In seveda tega nočemo.


Kako je nekaj navidez tako pozitivnega in družbeno spoštovanega kot je zvestoba lahko hkrati tako razdvajajoče in uničujoče? 


Nezvestega nočemo. Zvestega ne moremo imeti. 


Vedno torej izgubimo.


*


  • “Čakaj. Preden gresta...mi razložita tole.”


Zdaj se je tudi David očitno precej sprostil pred Luisem in pričel na telefonu kazati slike para, ki jih je pred tem kazal meni in Lubici.


  • “Taledva mi pišeta. Da bi se dobili. Ampak imam problem. Lej...oni, tamlajši in svetlejši, on je čeden in z njim nimam problema. Ampak starejši in temnejši me pa res ne privlači in ne zanima.”


Delal sem se, kot da me je njegovo dopisovanje za trojčka res zanimalo, hkrati pa sem bi ves živčen, ker nisem vedel, kaj naj se pravzaprav pogovarjam z Luisem. In kako bom sploh kadil. Fak. Nikoli še nisem kadil cigarete. Sem že omenil, da bom kmalu star 30?


  • “V čem je pravzaprav problem, David?”


  • “Problem je, ker prideta zgolj v paketu.”


  • “A, ti enega bi, drugega pa ne? Jeba.” Luis se je vključil v pogovor.


  • “Ja no.” 


Zakašljal sem.

David je končno opazil mojo živčnost.


  • “Pojdita na čik, bomo potem naprej.”


Hvala za zeleno luč, David. Bil je že čas.


In sva šla na balkon. Pod nama skoraj popolnoma prazna ulica. Tišina, totalen kontrast notranjosti Davidovega stanovanja, mi je prijala. 


Luis mi je podal cigareto in nato še sam vzel svojo. Spet je iz žepa potegnil tudi živo rdeč vžigalnik in najprej prižgal meni in nato še sebi. Potegnil sem, a očitno premalo. Cigareta je ugasnila.


  • “Tebi se pa vidi, da res ne kadiš veliko.” 


Luis se je zarežal, mi vzel cigareto in mi podal svojo. Mojo je vzel v usta in jo še enkrat prižgal.


  • “Pravzaprav...cigareto prvič kadim.”


Še bolj se je zarežal.


  • “Jezus, slaba družba sem!”


Potegnil sem dim. Nič nisem čutil. Zakaj je ljudem kajenje tako zabavno?


  • “Nisi slaba družba, prav kul si.”


  • “Hvala, ti tudi.”


Prestopil sem se na mestu.


  • “Te naučim inhalirati?”


  • “Daj.”


Razložil mi je, kako naj zrak potegnem v pljuča in ga zadržim. Seveda mi ni šlo. Pa malo sem okleval, da ne bi naredil kaj narobe. Zadnja stvar, ki sem si jo želel je, da bi me zagrabil tako silen kašelj, da bi se pobruhal pred njim.


  • “No...morda pustiva to za naslednjič.”


Spet se je režal in njegove modre oči so zažarele s plamenom.


  • “Koliko si sploh star Luis?”


  • “40.”


Nejeverno sem ga pogledal.


  • “Ne kažeš!”


  • “Dobri portugalski geni.”


Potegnil je dim in se spet zarežal.


  • “Zafrkavam te. 32.”


  • “O. Lej, jaz bom letos 30 in sem se že mentalno pripravil, da je to leto, ko lahko uradno rečem, da sem star. Oziroma, da rečem, da sem že kar mrtev.


  • “Ah ja. No ni tako hudo. Ampak se moraš počasi poročiti ja….in imeti otroke.”


  • “Imaš otroke?”


  • “Ne, haha. Ti?”


  • Tudi ne.”


  • “Dobro.”


Oba sva potegnila dim


  • “Malo me zebe.”


  • “Mene tudi, ja.”


  • “Samo...tale David je pa tudi zanimiv. Takole išče tipe.”


  • “Ima svoj pristop. David pač.”


Potegnil sem še en dim. In nadaljeval.


  • “Ampak je res prijeten. Ko ga spoznaš. Mislim, da je moj najboljši prijatelj zdaj tu v Berlinu.”


  • “Takih se je vredno držati.”


  • “Ja. Zvest prijatelj je. To mi je pomembno.”


  • “To je res pomembno.”


  • “Ja. Zato potem tudi z lahkoto prezrem kakšne take stvari, kot je tole lovljenje tipov, ki si mu bil priča.”


Luis se je še kar režal. Zdaj niti nisem več vedel, ali je bilo to, ker je tudi njemu alkohol nekoliko udaril v glavo. Potegnil je dim, inhaliral, in ko se mu je oblaček dima valil iz ust, nadaljeval pogovor.


  • “Ja. Pa saj...vsak ima svoj pristop. Ne smemo obsojati.”


  • “Absolutno ne.”


  • “Jebemti je mraz. Mislim, da bom šel nazaj.”


  • “In čik? Nisi pokadil.”


  • “Ja, še dva dima, prav, to zdržim. Te ne zebe?”


Ura je za omamo!


Zbral sem ves pogum.


  • “Sicer pa, kako pa ti, Luis, loviš tipe? Z alkoholom in cigaretami?”


Nasmehnil sem se in puhnil dim vanj.


Pogledal me je, potegnil še zadnji dim in ugasnil cigareto na balkonski ograji.


  • “Ni mi treba. K sreči. Fanta imam. Skupaj sva že šest let.”


Prestopil se je.


  • “Torej vezano na kar sva prej govorila, hej, lahko rečem, da sem skorajda poročen. Nekaj pa sem dosegel pri tridesetih, a?”


Zaletelo se mi je in zakašljal sem tako močno, da so mi od kombinacije cigaretnega dima, mraza in zagotovo tudi razočaranja solze stopile v oči.


  • “Hej, si v redu?”


Davil sem se.


  • “Ja. Khm. Šit. Mraz.”


Zasmejal se je.


  • “Ok. Ne mi umret tu.”


  • “Ne bom. Lepo za fanta. Nemec?”


  • “Ne, Portugalec. Pridi, ti več povem notri, zebe me ko psa.”


  • “Pojdi, samo pokadim do konca.”


Odšel je, jaz pa sem se zazrl v cesto pod sabo. Fanta ima. Že šest let. Imelo me je, da bi si cigareto ugasnil kar na dlani. Saj je že tako ali tako bolelo. Pa naj še malo.


Ko mi je takole med razmišljanjem del ogorka pristal na palcu in me ožgal, sem si premislil. K sreči. 


Vse skupaj me je tudi kar precej streznilo.


Vrnil sem se v stanovanje in se pridružil ostalim. Pogovor je nanesel na tetovaže in uhane. Luis je pokazal, da ima tri tetovaže. Dve na levi roki in eno na desni. Hiša, krona, sidro. Za vse je imel logično razlago. Spil sem dovolj in tako pogumen sem bil, da sem se odločil, da slečem majico in pokažem še tisto tetovažo, ki je ni imel priložnosti videti, tisto, ki jo nosim na hrbtu in dopolnjuje mojo svobodo, moj Liberté, ki ga imam vtetoviranega na zapestju leve roke.


Sem ga lovil, kot da je zadnji rešilni jopič? Homo homini lupus?


Vzkliknil je od navdušenja, ali pa morda od alkohola, res smo že preveč spili, in mi priznal, da ima prebodeno levo bradavico.


  • “Iz divjih časov?”


  • “Niti ne.”


Potem mu je zazvonil telefon in oglasil se je. V portugalščini. Fant. Vse mi je bilo jasno.


  • “Portugalščina je seksi jezik,” sem mu rekel, ko je odložil.


  • Sim. Če hočeš, te bom kaj naučil.”


Res sem si želil njegove bližine. Rešilni jopič, prosim.


  • “Prosim, ja. Lahko te v zameno naučim kaj slovenščine.”


  • “Prav. Raje to, kot da se učiva kaditi.”


  • “Se strinjam.”


Pogledal sem ga in se mi nasmehnil. Potem mu je še enkrat zazvonil telefon. Kratek pogovor. In nato...


  • “Bom šel. Fant me čaka.”


  • “Ok. Adijo. Pozdravi fanta”


  • Boa noite.”


*


Tudi ljubezen je paradoksalna. Tega se najbolj jasno zavedemo, ko želimo osebi, v katero smo zaljubljeni, le najboljše. Pa čeprav to za nas pomeni silno bolečino.


Morda se bom moral sprijazniti, da ta rešilni jopič ni bil namenjen meni. 


Miha Pongrac



Miha Pongrac (32) od leta 2017 živi in dela v Berlinu, kamor ga je odneslo življenje iščoč širših perspektiv. Diplomiral je iz mednarodnih odnosov in magistriral na področju mednarodne varnosti in mednarodnega prava ter delal je na področju novinarstva in komuniciranja z javnostmi. Danes se ukvarja z iskanjem talentov za eno večjih podjetij. Tekoče govori nemško in angleško, živel je tudi na Danskem, kjer je pisal magisterij, ter v Srbiji, kjer je opravljal študijsko izmenjavo V pisanje se zateka, ko mu zmanjka ostalih sredstev za soočanje z vso paleto čustev tega sveta.

Glavno uredništvo, poezija, proza, dramatika in vse vmes: Tom Veber

tom.veber@gmail.com

Fotografija, cianotipija, performans, instalacija, intervju in vse vmes: Sara Nuša Golob Grabner

 

saranusa.golob@gmail.com

Slika, strip, kolaž in vse vmes: Jakob Golob

jakob.golob1@gmail.com

Publicistični članki, eseji recenzije in vse vmes:
Veronika Razpotnik

 

veronika.razpotnik@gmail.com

© 2020 Stigma 

Izdelava: Zala Šeško