Ona je manična

Komplementarnosti i slučajnosti


Ljubičaste naočale, Leonarda gleda na svijet preko ljubičastih naočala Hej, pa ljubičasta je kontrast žutoj Hej, pa žuta je Leonardina najdraža boja! Čekaj malo Žuta? Pa to ima smisla Žuta je boja sunca Sunce nam godi i grije nas Sunce nam donosi osmijeh na lice Hej, pa možda…možda je to razlog? Možda je to njena boja, jer ona je ta boja Boja sunca, boja radosti Pa čak mogu i reći, Leonarda i grije Ona je na pola puta do pravog sunca! Tvrdiš li da je slučajnost da ona ima i zlatnu kosu? Zlatnu kosu koja se izvrsno slaže sa žutom bojom


 

Manija


Manija, ona je manična

Toči čašu vode

Bilo bi vrijeme da popravi tu pipu

Isuse, može li prestati

Prestani

Prestani s tim zvukom

Ne može podnijeti taj zvuk

Pregrizla bi tu pipu

A u kurac

Koliko vode je iscurilo

Sve zbog jednog zvuka

Zvuka koji ti se ureže u sjećanje

Jebeno škripanje, jebeno fućkanje, dosta


 

Karin Levačić

Karin Levačić, 22-letna bodoča biologinja, sicer prihaja iz Hrvaške, ampak študira v Sloveniji, ker meni, da je to boljša odločitev. Njen cilj je bil vpis na fakulteto, kjer bi študirala švedščino, ampak ji to žal ni uspelo. S švedščino se zato ukvarja v prostem času in je velika ljubiteljica švedske kulture, predvsem filma. Piše že dolgo. Njeni pesmi so večinoma temačne, ker pogosto piše, ko se počuti žalostno. V gimnaziji je bila članica literarnega krožka. Njene pesmi bile objavljene v hrvaški reviji Zoompoetikon in na spletni strani skupine mladih slovenskih pesnikov, Psevdopoetov. Piše, ker svoje misli rada izlije na papir, ker, kdo sicer rad govori o svoji depresiji? Je zelo je spontana in ne razmišlja veliko, ko piše, saj na pisanje gleda kot na prostočasno dejavnost. Ko hočemo biti samo sproščeni, pač ne premišljujemo preveč. Vse njene dosedanje pesmi so v hrvaškem jeziku. Upa, da bo nekoč lahko pisala tudi v švedščini, ampak zaenkrat želi najprej napisati nekaj v slovenščini.