Obrazi afriških mask
obrazi afriških mask
v skali
v drevesnem deblu
v marmornatih stebrih hodnika
v kopalničnih ploščicah
poznam jih že dolgo
od nekdaj
ne spomnim se prvega srečanja
takrat še nisem mislila
so prijazni ali hudobni
ne morem se odločit
morda ni pomembno
obrazi v skali
obrazi ko vidim svet
tak kot je
pa še vedno ne vem
kaj gledam
Kaj pa vem, košček vesolja
V daljavi, košček resnice.
Ne poskušam se ga več oprijeti,
izmuzljivca.
Vedno znova samo preblisk.
Astralna projekcija, sanje, podzavestna travma?
Kako rada bi verjela,
da bom po smrti samo
izginila.
Da moje zavesti ne bo več.
Ali pa, da bom
za vedno
v objemu neskončnega zlato rjavega fraktala.
Rada bi verjela,
da bodo prišle velike podgane
z rožastimi klobuki
in se mi smejale, češ:
"Kako ste zabavni, ker mislite, da gre vse tako zares!"
In mi znova zaupale skrivnost vesolja:
"Vse je eno, vse je vseeno."
Hannah Koselj Marušič

Hannah Koselj Marušič (1996) je absolventka vizualnih umetnosti, na Akademiji za vizualne umetnosti - AVA, v Ljubljani. Pred tem je nekaj let študirala medicino na UL MF. V vsem kar počne, išče prostor najbolj resnične resničnosti. Zanima jo tisto stanje med znanim in neznanim, zavednim in nezavednim, življenjem in smrtjo, stanje, ko se prek slike ‘objektivne’ realnosti začnejo izrisovati še neke druge možnosti, ki potekajo vzporedno. V svojem umetniškem izrazu se večinoma giblje znotraj medijev fotografije, videa, instalacije in performansa. Poezijo piše že od osnovne šole. Nekaj njene poezije je dostopne na portalu LUD literatura.