O pisanju

Zakaj pišem?

Velikokrat se sprašujem, zakaj sploh pišem, še večkrat, zakaj pisanje delim. Zame je pisanje najvišja oblika intime, ker so v metaforah in besedah skrite vse misli, ki ne najdejo svobode v svetu, med ljudmi.


Pisati sem začela v zgodnjem otroštvu, ko sem pisala rimane pesmice in domišljijske zgodbice v osnovni šoli; v poezijo so se besede prelile nekoliko pozneje, v prvem letniku gimnazije, ko sem odkrila čar svobode, ki jo imam lahko v svoji poeziji.


Če bi vedno pisala v momentih naglosti, bi moja poezija zazvenela v popolnoma drugačnem tonu in nosila predvsem težo impulzov. Lahko bi rekla, da pišem, ko to začutim, a to preprosto ne bi držalo. V vsakem trenutku bivanja občutim kot vsak posameznik nešteto emocij in procesiram misli, ki se v meni shranjujejo, nalagajo, dokler se ne izlijejo v nočeh. Moje pisanje ni nagon, je zavedna odločitev, ki jo naredim, ker mi vseh gmot v sebi ne uspe (za)držati. Vsaka stvar, ki jo v določenem trenutku občutim zelo intenzivno, se vame usede, in če se v meni zadrži tudi, ko ta trenutek mine, jo z malo manjšo, a zame usodno težo, zapišem. Tako ostanejo v pesmih le zame (pre)težke stvari.


Verjetno nikoli ne bom poznala dovolj besed in se izražala dovolj natančno, da bi zaobjela ‘prave’ misli in jih ubesedila, da bi bile za druge eksplicitne, a navsezadnje je morda prav to njen čar; vsak si poezijo razlaga drugače, s svojim zaznavanjem, doživljanjem... morda je edino pomembno le, da v poeziji ubesedim odraz lastnega jaza.



Zakaj pisanje delim?


Sama pri sebi dobro vem, zakaj pisanje delim, a na vprašanje vedno odgovorim z besedami: ,,Da morda kdo (ne)udobje, razumevanje najde v moji poeziji, da se v moji poeziji počuti slišanega. Seveda je to res, tudi sama iščem razumevanje v poeziji drugih pesnikov in pesnic, a je težnja moje poezije neposredna komunikacija. S sabo? Z njo? Verjetno kar oboje.

Delim, ker sem tako slišana?



Zanimivo mi je, da so izrečene besede tiste, ki jim je vedno pripisan največji pomen, čeprav te velikokrat ne pomenijo nič ali so neiskrene. Vse, kar zapišem, bi lahko izgovorila na glas, a bi zaradi pomena, ki je dan izgovorjenemu, tvegala preveč, kljub surovosti, ki jo imajo tiste napisane besede, le v bolj varni obliki. Čim besede uokvirim v poezijo, jim ublažim pomen in se tako zavarujem pred soočenjem z resnico, ki je v pisanju poezije zame neizogibna. Sama sem lahko povsem direktna in z metaforami le prikrijem povedano, prav tako to storim že z dejstvom, da je poezija del umetnosti, ki pa je svobodna in velikokrat zamenjana za čisto domišljijo.


Včasih se sprašujem tudi, kaj je smisel večnega pisanja kot način posredne komunikacije, in včasih se razjezim, ker se mi zdi dejstvo, da pišem, strahopetno, saj se očitno v realnosti nisem pripravljena soočiti z resnico, če je ne morem izgovoriti na glas.


Pišem, ker vem, da me razume(š), in delim, ker vem da ve(š).


 

Ana Resnik



Ana Resnik (2003) je mlada pesnica in glasbenica iz Ljubljane. Je ljubiteljica kave, še raje pa ima dobro knjigo. Svojo glasbeno pot je začela kot spremljevalna vokalistka znanega reperja, zdaj snema avtorsko glasbo v studiu Dravle Records. Nedavno je začela s pisanjem avtorske poezije, ki jo objavlja na Instagram računu Poezija za dušo. Udeležuje se literarnih večerov (Ignor, Mavrične rime…) in tudi glasbeno deluje na LGBTQ+ sceni (letos je nastopila na festivalu Lezbična četrt).