Nočna misel, Leila

Leila je mlado dekle, ki na poti iskanja sebstva sebe ugotovi, da jo bivanjski izzivi vedno znova pripeljejo na pot prevpraševanja njene identitete, ki je ovita v intimo jaza, spolnosti in sveta. Bolj, kot poskuša najti prave besede, ki bi utelešale njeno izkušnjo, bolj se (navidezno) umika smislu. Dostikrat pozabi, da je izkušnja sama po sebi v namen.

Objavljen monolog je del scenarija za snemano serijo, ki nosi naslov Cordon Bleu. Vsebina serije se loteva opisanih tematik, ki se odsevajo v Leilinih mislih, vendar z nenehnim zavedanjem, da smo ljudje dostikrat sami obravnavani kot Cordon Bleu – sprva se identitetno plastimo postopno, a predno se zavemo, nas spanirajo in spečejo.

Cordon Bleu nastaja pod okriljem Tantrum Projects, katerega soustanoviteljica in predsednica je avtorica teksta.


*****


Ponovno vstopam v to. Glava polna, vid zamegljen –slišim vodo, ki teče in odplahne vse skrbi, žejo pomiri, iz dneva nekaj novega naredi– kaj sem naredila jaz, brez tebe, ti brez mene, mene ni, ti ostajaš–

Ljudje bolj človeški kot roboti tavajo v umu, ki ga je bog predal Adamu. Ob pogledu nanj je tvoje oko zadrhtelo, nisi vedela, kaj si misliš. Pa se vprašam: zakaj misliš bolj razsodno kot jaz? Mar ti kljubuje večja bolečina ali ravno nasprotno njena odsotnost? Zakaj si se še enkrat predala dnevu, ko pa lahko gledaš v svet z očmi na široko odprtimi, da ne pozabiš na kateri strani vzhaja Sonce. Včeraj je nekdo prikorakal iz drugega vzhoda. Pravi, da ve bolje, ker mu tečejo misli, kot nabrite. Misli, zaobljene in brez oblike, tu in tam strukturno zvite, dokler naposled ne prerastejo v stihe, katerim se brez najmanjše glihe prikazujejo oblike –sveta– jaza, mene, tebe, kdo je kdo in zakaj? –Pa že, če sem jaz inferentna tebi ali pa če tudi ti meni– A čutiš slo, ki te goni? V meni je odšla. Kaos. Kao kaos. –Kao kaos, kaki kaos, daj no–

Vode ni več, pa še vedno se delamo, kot da bo iz struge moč zajeti bister vrč. Vedno se bomo, saj je vrč bistrine, ki omili krč, to, kar žene. –Žene, gremo naprej! So vzklikale medtem ko je naslednja objavila fotko svoje pičke na instagramu.– Enotnosti nam manjka, in misli. Zakaj nihče ne misli?!

Saj ne vem ali avtomat ali jaz tvoriva to misel – je ena, dve, štiri? Ne, tri manjka – troje, poenotenje, ki tvori množico. Danes glavna je le ENA. Ena jaz, ena ti. Skupaj nisva dve, ampak ena jaz in ena ti. –Misli mi še vedno zavladajo in me popeljejo do tebe. Kakor si se bila pripravljena povleči za lase, tako sama sebe vlečem jaz.– Ne vem kam grem in ne zakaj. Kljub temu se mi zdi, da je namen, da sem tam, kjer sem. Kje pa sem? –Kot igla v zrnu graha, iščem se princesa, rabim nov jogi, ki bo dovolj udoben zame in za moje tegobe.– Saj razen v prostoru in času nisem nikjer, samo najti se moram. Ja, to je to. Samo najti.

Ljubim, ljubiti, vedno se vrne na isto misel. –Grabi me (panika).– Po prvi izkušnji obstajajo zgolj še replike. –Kdo je prestrelil možgane teh lepih telesc?– Ljubim, ljubiti. Kjer so ovce je tudi vodja: le eden, dovolj mogočen, da razglasi svojo moč za neomajno. Ne približa se mu nič. Nič ljubim, ljubiti. –Niti ti.– Ampak kaj, ko že iz pravljic vem, da tele zlepa ne odneha. Zato pa je treba počakati pravi navdih. –Vdih. Dih. Izdih.– Oddih. Od sebe, od morjenja, ki za časa danes ne pozna pravega trpljenja, a kot speča muca čaka, da ji odpade zimska dlaka–

A ti me ok slišiš?




Nuša Knez (1995) je Mariborčanka, ki živi in ustvarja v Ljubljani. Kreativnost jo je med drugim vodila tudi na udejstvovanje v Gledališču Glej, kjer je sprva sodelovala kot performerka (Distortion Taco) in nato soustvarjalka avtorskega projekta (Glej, vitki študent). Pod okriljem mednarodnega umetniškega združenja Common Grounds Collective je na Irskem predstavila svoj prvi režijski avtorski projekt (Coming to Conclusions About Coincidences). Kot režiserka je delovala v okviru ŠtudenTeater projektov Gledališča Glej (Svet bo bolje in Golobi plešejo tango). Je so-ustanoviteljica in predsednica kulturno-umetniškega društva Tantrum Projects. Njen najnovejši gledališki projekt so Ozvezdja, ki so nastala kot koprodukcija med Tantrum Projects in Pocket Teater Studiem.

Glavno uredništvo, poezija, proza, dramatika in vse vmes: Tom Veber

tom.veber@gmail.com

Fotografija, cianotipija, performans, instalacija, intervju in vse vmes: Sara Nuša Golob Grabner

 

saranusa.golob@gmail.com

Slika, strip, kolaž in vse vmes: Jakob Golob

jakob.golob1@gmail.com

Publicistični članki, eseji recenzije in vse vmes:
Veronika Razpotnik

 

veronika.razpotnik@gmail.com

© 2020 Stigma 

Izdelava: Zala Šeško