MELANHOLIJE
včasih so melanholije
polne nasprotij
si vedela da je v temi
bolje ostati tiho
pustit barvam
ra zlitje
zapuščat tišino in
se vedno znova vračat
si vedela da sanjam
tvoje skice
v jutrih noči
v luči mesečine
utapljam palme
ki si jih narisala
si vedela
da sva se srečali
si vedela zakaj?
NE VE DE NA TE MISLIM
okrogli odnosi
nasmejani nekam
v dni prihodnjih
srečanj dotikov
dlani bližine besed
morda modri in
vsaj malo najini
ko se nekaj čez deveto
ustavim pri tebi
za tri dni
in vedno sva isti
in vedno si ista
le jaz te hočem vedno bolj
poslednje jutro
vržem v kal avokado
in po vseh preteklih urah
se sprašujem
če si ga sploh kdaj zalila
kakor mene
kakor jaz v mislih
vsak dan
LUNA
z jezikom drhtečim
od krvi od bolečine
od ločitve
me je zlizala do
zadnje kapljice
paralizirana od
poljubov sem
obležala na njeni
beli koži kakor
mesec
ljubljenja
beli polni
kakor luna
polni mokri
kakor sneg
med nama most
sto korakov
naju
ruševine
v senci dreves
za vedno skriti
najini ponedeljki
6
šest vdihov
oddaljeni
drug od drugega
šest klinov
zabitih v
mokra tla
šest ran
sebi
v iskanju
sreče
šest kamnov
položenih
na vrh
bolečina ujetih volkov
trganje in tuljenje
masaker brez če
vonj po kovini
rešetanje težkih okov
moja realnost
moja pravila
moja kri
na parketu
šest krat že in
šest krat še
MED VRSTICAMI
zakaj bi govorila
ostani
pa sama podim
zakaj dvojna
dvojina
zakaj več mene
išče harmonije
kjer jih ni
išče
vsak dan
skupnost
med drevesi
med bilkami trav
med rumenimi cvetlicami
te iščem
zaman
prazna so polja
pokopališče upanja
zaman
da ostaneš
v resnici
nihče nikoli ni
MHM
poslušam mrmranje
mhm
prede v sanjah
drhtim držim dih
nasmeh in
spomin nase
zazib nazaj v poletje
mhm
blazen predal
spominja me na
mah na gozdnih tleh
rada bi ležala
čutila pesek na koži
hladen potok
ki teče preko telesa
mhm
na vekah težek prah
nalijem še zadnji
kozarec chiantija
malo prehladen
in malo pre malo moj
mhm malo
odprem loputo
nad sabo
sto let star pepel
se z neznansko težo
vsuje name
pre več
kako naj fizis
dam v besedo
kako naj ti povem
da nočem da
kdaj greš
hm
?
MOZIRJE
ob pol enih zjutraj
nekje nad ljubljano
vlečem cigaret in
mislim na mozirje
mlahave ulice
ohlapnih spominov
tri vprašanja za
senco spoznavanja
jutro polno dihov
v nosnicah vonj
po juhi iz vrečke
vložene besede
namočene v kis
skrbno shranjene
za ozimnico
skrbno med nama
v noči v zemlji
kar nikoli
ne bo nikoli modro
nebo
ti je že kdo rekel
lepo bitje si
LJUBEZEN MI LOMI KOSTI
ljubezen mi lomi kosti
in jaz se smejim
pre bujanja in pre puščanja
v jutranja svitanja
od ločitve in ločitve od
sebe v jutra
odložitve in prepričanja
okrog mene češnje
menjavanje pokrajin
zima in spet po letje
od puščanja in minevanja
odhajanja in iskanja
svoje pol duše
vožnje z vlakom
pogovori v polsnu
sanjarjenja in samevanja
spoznanja in izbire
odnosi brez do prinosov
za vedenja in za vezanja
ljubezen mi lomi kosti
in jaz se jim smejim
VUE DE LAC LÉMAN
ležim na praznem platnu
začutim pesek pod kožo
začutim mokroto pastela
preliva se po mojem telesu
kakor da bi po letih spet legla
kakor poleti na plaži
ocean se počasi priplazi do mene
plima med stegni
plima v meni
premikanje in prebujanje
konica čopiča se sprehaja
okrog mojega popka
popravlja detajle
da bom lahko za vedno živela
na plaži sanjavih umetnikov
KADILCI
zašepetani krik nekam
daleč v črnino noči
v komolce dneva
odmev naju in odsev
življenja samega
v enem kozarcu
v iskanju samote
pokrite z zvoki savinje
sediva na pomolu
strmiva v brzice
vsak v svojih premišljenjih
daleč stran od naju
besede izgovorjene v mraku
za vedno ostanejo v temi
ob treh zjutraj odpreva penino
in si brez besed poveva
da resničnost tega trenutka
nikoli ne bo resnica
in nikdar ni bila laž
nič se ne spremeni
vse ostaja isto
jaz vprašam a se tu kadi
in ti rečeš danes se.
Taja Rihtaršič (Slovenske Konjice, 1995) opravlja magisterij iz primerjalne književnosti in literarne teorije v Ljubljani. Poleg pisanja poezije se ukvarja tudi z gledališčem, je članica dveh amaterskih gledaliških skupin (Kripl teater in Theatro Šentjošt). Gledališče ji predstavlja varen prostor, kjer vedno znova in znova odkriva še neodkrite dimenzije sebe. Poleg glasbe, ki je prva in zadnja stvar v dnevu, pa jo navdihujejo ljudje in edinstvene življenjske situacije, ki se včasih zdijo kot naključje. Rada ima temo in kaos, saj le tam vidi priložnost za osebnostno rast.