Ljubezen mi lomi kosti in jaz se jim smejim

MELANHOLIJE


včasih so melanholije

polne nasprotij

si vedela da je v temi

bolje ostati tiho

pustit barvam

ra zlitje

zapuščat tišino in

se vedno znova vračat

si vedela da sanjam

tvoje skice

v jutrih noči

v luči mesečine

utapljam palme

ki si jih narisala

si vedela

da sva se srečali

si vedela zakaj?




NE VE DE NA TE MISLIM


okrogli odnosi

nasmejani nekam

v dni prihodnjih

srečanj dotikov

dlani bližine besed

morda modri in

vsaj malo najini

ko se nekaj čez deveto

ustavim pri tebi

za tri dni

in vedno sva isti

in vedno si ista

le jaz te hočem vedno bolj

poslednje jutro

vržem v kal avokado

in po vseh preteklih urah

se sprašujem

če si ga sploh kdaj zalila

kakor mene

kakor jaz v mislih

vsak dan




LUNA


z jezikom drhtečim

od krvi od bolečine

od ločitve

me je zlizala do

zadnje kapljice

paralizirana od

poljubov sem

obležala na njeni

beli koži kakor

mesec

ljubljenja

beli polni

kakor luna

polni mokri

kakor sneg

med nama most

sto korakov

naju

ruševine

v senci dreves

za vedno skriti

najini ponedeljki




6


šest vdihov

oddaljeni

drug od drugega

šest klinov

zabitih v

mokra tla

šest ran

sebi

v iskanju

sreče

šest kamnov

položenih

na vrh

bolečina ujetih volkov

trganje in tuljenje

masaker brez če

vonj po kovini

rešetanje težkih okov

moja realnost

moja pravila

moja kri

na parketu

šest krat že in

šest krat še




MED VRSTICAMI


zakaj bi govorila

ostani

pa sama podim

zakaj dvojna

dvojina

zakaj več mene

išče harmonije

kjer jih ni

išče

vsak dan

skupnost

med drevesi

med bilkami trav

med rumenimi cvetlicami

te iščem

zaman

prazna so polja

pokopališče upanja

zaman

da ostaneš

v resnici

nihče nikoli ni




MHM


poslušam mrmranje

mhm

prede v sanjah

drhtim držim dih

nasmeh in

spomin nase

zazib nazaj v poletje

mhm

blazen predal

spominja me na

mah na gozdnih tleh

rada bi ležala

čutila pesek na koži

hladen potok

ki teče preko telesa

mhm

na vekah težek prah

nalijem še zadnji

kozarec chiantija

malo prehladen

in malo pre malo moj

mhm malo

odprem loputo

nad sabo

sto let star pepel

se z neznansko težo

vsuje name

pre več

kako naj fizis

dam v besedo

kako naj ti povem

da nočem da

kdaj greš

hm

?




MOZIRJE


ob pol enih zjutraj

nekje nad ljubljano

vlečem cigaret in

mislim na mozirje

mlahave ulice

ohlapnih spominov

tri vprašanja za

senco spoznavanja

jutro polno dihov

v nosnicah vonj

po juhi iz vrečke

vložene besede

namočene v kis

skrbno shranjene

za ozimnico

skrbno med nama

v noči v zemlji

kar nikoli

ne bo nikoli modro

nebo

ti je že kdo rekel

lepo bitje si




LJUBEZEN MI LOMI KOSTI


ljubezen mi lomi kosti

in jaz se smejim

pre bujanja in pre puščanja

v jutranja svitanja

od ločitve in ločitve od

sebe v jutra

odložitve in prepričanja

okrog mene češnje

menjavanje pokrajin

zima in spet po letje

od puščanja in minevanja

odhajanja in iskanja

svoje pol duše

vožnje z vlakom

pogovori v polsnu

sanjarjenja in samevanja

spoznanja in izbire

odnosi brez do prinosov

za vedenja in za vezanja

ljubezen mi lomi kosti

in jaz se jim smejim




VUE DE LAC LÉMAN


ležim na praznem platnu

začutim pesek pod kožo

začutim mokroto pastela

preliva se po mojem telesu

kakor da bi po letih spet legla

kakor poleti na plaži

ocean se počasi priplazi do mene

plima med stegni

plima v meni

premikanje in prebujanje

konica čopiča se sprehaja

okrog mojega popka

popravlja detajle

da bom lahko za vedno živela

na plaži sanjavih umetnikov




KADILCI


zašepetani krik nekam

daleč v črnino noči

v komolce dneva

odmev naju in odsev

življenja samega

v enem kozarcu

v iskanju samote

pokrite z zvoki savinje

sediva na pomolu

strmiva v brzice

vsak v svojih premišljenjih

daleč stran od naju

besede izgovorjene v mraku

za vedno ostanejo v temi

ob treh zjutraj odpreva penino

in si brez besed poveva

da resničnost tega trenutka

nikoli ne bo resnica

in nikdar ni bila laž

nič se ne spremeni

vse ostaja isto

jaz vprašam a se tu kadi

in ti rečeš danes se.

Taja Rihtaršič (Slovenske Konjice, 1995) opravlja magisterij iz primerjalne književnosti in literarne teorije v Ljubljani. Poleg pisanja poezije se ukvarja tudi z gledališčem, je članica dveh amaterskih gledaliških skupin (Kripl teater in Theatro Šentjošt). Gledališče ji predstavlja varen prostor, kjer vedno znova in znova odkriva še neodkrite dimenzije sebe. Poleg glasbe, ki je prva in zadnja stvar v dnevu, pa jo navdihujejo ljudje in edinstvene življenjske situacije, ki se včasih zdijo kot naključje. Rada ima temo in kaos, saj le tam vidi priložnost za osebnostno rast.