Larry Mitchell: The Faggots & Their Friends Between Revolutions

Updated: Apr 26

Ameriški avtor Larry Mitchell je v poznih sedemdesetih zaradi podhranjenosti kvir založb in pomanjkanja interesa za njegova dela pri drugih založnikih ustanovil založbo Calamus Press (ki jo je poimenoval po grškem mitu o Kalamosu – moškemu, ki je storil samomor zaradi smrti ljubimca Karposa in se zatem spremenil v trstiko). Kasneje je leta 1981 v glasilu za knjigarno Gay’s the Word dodal, da je založba nastala tudi iz potrebe kvir populacije po lastni kulturi, lastnih institucijah in povezanosti skupnosti v boju proti militarizmu in patriarhatu. Prva knjiga, ki je izšla pri Calamusu, je The Faggots & Their Friends Between Revolutions, ki je od leta 1977 do danes pridobila kultni status. Šele štirideset let kasneje je doživela prve ponovne izdaje – pred tem je med ljudmi krožila s pomočjo fotokopij in internetnih objav.


Faksimile originala, ki je leta 2019 izšel pri založbi Nighboat Books, vsebuje črno-bele ilustracije, ki jih je narisala Ned Asta, biseksualna umetnica, s katero je Mitchell v sedemdesetih ustanovil kvir komuno Lavender Hill (Sivkin grič) v Ithaci v New Yorku. Psihedelične risbe nadgradijo mističnost, prepleteno z erotiko, ki ju v delu vzpostavi avtor. The Faggots sestavljajo enostranske zgodbe, zapovedi in aforizmi, ki jih je Asta ponekod baročno okrasila, Mitchell pa duhovito naslovil – primer takšnega naslova je “Faggot Wisdom” (Pedrska modrost). Samo delo je težko kategorizirati, saj ga obenem lahko označimo kot igrivo pripovedko v obliki slikanice za odrasle, obenem pa kot anarhistični kvir manifest.


Mitchell je knjigo zasnoval kot otroško slikanico, vendar je kmalu ugotovil, da filozofija, prisotna v delu, vsebuje preveč odraslih tem. V prvem delu (od dveh), naslovljenem “The Way It Is” (Tako je), zapiše: “Nekateri pedri so tako revni, da živijo od tega, kar je zastonj. Okusni orgazmični sok je zastonj.” Mitchell omeni neomejeno spolnost kot temelj skupnosti naslovnih “faggotov” (pedrov). Drugi temelji so medsebojna pomoč, skrb, zabava, prijateljstvo ter ljubezen do umetnosti, lepote in pop ikon. S pomočjo teh branikov lahko pedri preživijo v Ramrodu, militarističnem patriarhalnem imperiju, ki ga vodijo “men without color” (moški brez barve). V boju proti zatiranju, ki ga povzročajo moški brez barve, se pedri povežejo z drugimi plemeni, ki jih ramrodska družba zavrača in ki imajo vzporednice v Mitchellovem življenju. To so “strong women” (močne ženske oziroma feministke), “women who love women” (ženske, ki ljubijo ženske, oziroma lezbijke), “fag hags” (prijateljice pedrov), “fairies” (vile oziroma kvir pogani) in “queens” (kraljice preobleke).


Čeprav je knjiga stara že čez 40 let, aktivista Tourmaline in Morgan Bassichis v predgovorih poudarita njeno aktualnost. Moški, ki zatirajo in pretepajo pedre, so odraz homofobije in transfobije, ki je prisotna še danes – napadi na LGBTQ+ populacijo trenutno celo naraščajo in sovražnost proti naši skupnosti lahko najhitreje zasledimo v komentarjih pod objavami vidnih gej in trans ljudi na socialnih omrežjih. Mitchell pripoveduje o požgani zemlji in posekanih drevesih, ki so vzporednica trenutni podnebni krizi (ki je bila v obdobju Trumpovega predsedništva ignorirana). V pripoved pa so vključeni tudi “queer men” (kvir moški oziroma prikriti homoseksualci), ki so se asimilirali v svet moških brez barve in v želji po dobrem statusu prevzeli njihove poteze. Takšen obstoj je širši javnosti pred kratkim ponazoril madžarski desni politik József Szájer, le da je to storil malo manj umetniško.


V drugem delu, naslovljenem “The Energy Of Oppression” (Energija zatiranja), se knjiga usmeri od splošnih zapovedi k likom zgodbe, ki živijo v pedrski skupnosti in čakajo na novo revolucijo. Mitchell je navdih za like pobral iz lastnega življenja v kvir komuni – Ned Asta je za Interview Magazine leta 2019 povedala, da je robati Loose Tomato poimenovan po njej in da je Mitchell v pripovedko zagotovo vključil tudi anarhistično teorijo. V obdobju po Stonewallu in pred izbruhom epidemije AIDS-a, ko je spolna revolucija omogočila, da so se kvir posamezniki povezali in skupaj ustanovili komune, je imel anarhistični koncept medsebojne pomoči brez posega države velik vpliv. Anarhistično in socialistično ideologijo je prevzela predvsem tista LGBTQ+ populacija, ki se ni strinjala z asimilacijsko agendo gejevskih in lezbičnih gibanj in ki je za srčiko svoje identitete prepoznala odpadništvo in upor (proti kapitalizmu, militarizmu, rasizmu in heteropatriarhatu). Anarhistična praksa se je v obliki čustvene in materialne podpore, ki ju je v ZDA zagotovil Project Shanti, nadaljevala tudi med AIDS krizo. Brendan McHugh v članku “Community Care in the AIDS Crisis” napravi povezavo med Kropotkinovo teorijo in odzivom AIDS aktivistov na epidemijo.


Kljub dolgoletnemu nastajanju knjige The Faggots & Their Friends Between Revolutions pripovedka deluje nedokončana. Liki ponekod služijo samim sebi, dogajanje pogosto vijuga in celotno delo deluje preveč preprosto in očitno. A ravno zato je privlačno. Mitchell v knjigi poustvarja igrivost, nadobudnost in neobremenjenost glede spolnih vlog in družbenih konvencij, ki jih je doživljal v komunah. Flegmatičnost glede spolnosti in spola pa pripomore k resnemu doživljanju represije, ki je v zgodbo vključena – pri tej stvari gre zares. Na koncu avtor zapove premik k abstinenci in popolnemu samonadzoru, ki naj bi prinesla novo revolucijo, in s tem napove prihajajočo popularnost vzhodnih religij na Zahodu. Čeprav bi zaključek lahko razumeli kot odpoved aktivizmu in škodljivo resignacijo, celotno delo preveva upanje. Kot ga v (prej omenjenem) intervjuju opiše Ned Asta, je 40 let kasneje to upanje še vedno isto – »da lahko zaživimo skupaj, se borimo proti esteblišmentu in ustvarimo novi svet.«


Pino Pograjc


F: Božena Pograjc


Pino Pograjc se je rodil leta 1997 v Ljubljani. Februarja leta 2021 je diplomiral iz dvopredmetnega študija anglistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Naslov njegove diplomske naloge je Vloga družbene angažiranost v poeziji Braneta Mozetiča. Prvič se je s pesnjenjem srečal, ko se je prijavil na srednješolski natečaj za haiku, svoje pisarije pa je prvič na odru prebral na slamovskem pesniškem tekmovanju Pest besed v Kamniku. Tam je zmagal petkrat, leta 2016 pa je prišel tudi v finale vseslovenskega slamovskega tekmovanja. V zadnjem letniku srednje šole ga je Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra v Kamniku izbrala za predstavnika na srednješolskem natečaju Mala Veronika, kjer se je njegova pesem uvrstila med pet najboljših v Sloveniji. Vključen je tudi v kamniško zbirko dijakov pesnikov z naslovom Mimobežnice, ki jo je uredil Gašper Tonin. Pesniška slamovska tekmovanja, natečaji ter objave v revijah, zinih in na spletu so zanj postali redni kraj izražanja. Leta 2018 je nastopal v predstavi Dogodek v mestu Gogi, ki jo je režiral Benjamin Zajc. Na literarnem natečaju II. Kamniške svetilke je bila leta 2021 njegova pesem najbolje ocenjena in nagrajena. Velik vpliv na njegovo pisanje imajo Allen Ginsberg, grški miti in Brane Mozetič, čigar literarni klub je začel obiskovati po diplomiranju. Obožuje glasbo Fione Apple, Franka Oceana, Nine Simone ter Perfume Geniusa. Zanimata ga prevajanje in kvir umetnost, zato rad piše literarne kritike o LGBTQ+ literaturi. Ustvarja tudi na družbenih omrežjih, kjer pod instagram profilom composimulacra redno objavlja v angleščini.