Kvantna fizika ali prezir?

Enaindvajseto stoletje – čas, v katerem je vse mogoče. Vse stvari so na dosegu dlani, vsak lahko postane kar hoče, neenakopravnost in diskriminacija sta stvar preteklosti. Nato pa se zbudim iz teh prečudovitih sanj in se zavem, da se svet čez noč ni spremenil. Socialni problemi kot so seksizem, rasizem, homofobija, revščina, globalno segrevanje… so še vedno prisotni in bolj zaskrbljujoči kot kadarkoli poprej. V glavi mi odzvanja monolog znanca, ki trdi da smo ženske in moški enakopravni, da je feminizem le agresivno gibanje, sovražno nastrojeno proti moškemu delu populacije. Moje misli zmoti glas s televizije, ki zatrjuje, da je intelektualna razlika med rasama nekaj naravnega in da takšne izjave niso rasistične, ampak so preprosto navajanje dejstev. Prva stvar, ki jo zagledam, ko odprem stran z novicami je naslov: »Najstnik naredil samomor, ker starši in vrstniki niso sprejeli njegove seksualne usmerjenosti.« Odločim se, da potrebujem sprehod, a ko stopim iz stavbe najprej zagledam brezdomca. Namenim mu drobiž, ki ga imam v denarnici – ni veliko, a upam, da se ga usmili še kdo drug. Nekaj ulic kasneje nehote slišim opravičevanje mame, ki svojemu otroku ne more kupiti kepice sladoleda, ker nimajo niti za kruh.


Vsak dan znova ena in ista zgodba. Začarani krog žalosti in trpljenja. Kako naj rešimo živali, ki so zaradi nas na robu izumrtja? Kako naj rešimo celoten planet, ko nam je figo mar za svojo lastno vrsto? Saj ni pomembno; važno je, da bomo kmalu genetsko oživeli mamuta in dopustovali na Marsu. Važno, da imamo možnost pogledati stran in si reči »To ni moj problem.« ali »Jaz ne morem nič storiti.«, istočasno pa podpiramo izprijene politike, spodbujamo kapitalizem in preziramo geje – vse, razen tistega enega, ki je naš prijatelj – on ni takšen kot ostali, on je v redu. O sosedi, ki ima nebinarnega otroka sploh ne bomo razpravljali, ker tako in tako ne vemo kaj to pomeni, a smo prepričani, da je slabo. Bolj kot razmišljam, bolj kot opazujem to pokvarjeno »moderno« družbo, bolj ugotavljam, da jemo točno to, kar si vsak dan kuhamo. Kljub temu, da nas peščica poskuša okus popraviti z nekaj svežimi sestavinami in kakšno začimbo, naša jed ne more biti pretirano okusna, če se večini zdi dobra ideja mešati jabolka in hruške.


Kdorkoli se spusti v preučevanje socialnih problemov ali poskuša s pomočjo raziskovanja in diskutiranja doseči višji nivo razumevanja in tolerance, kaj kmalu naleti na pojem »intersekcionalnosti«. Pojem, ki ga je prvič uporabila odvetnica, filozofinja in borka za pravice Kimberlé Williams Crenshaw, označuje presek oz. preplet prej omenjenih problemov. Zdi se, da vsi temeljijo na enakem sistemu diskriminacije oz. so bolj povezani, kot si morda mislimo. Recimo, da so privilegiji in diskriminacija, ki smo je deležni, pravzaprav rezultat našega položaja v družbi. Potem se začnemo spraševati, kako je mogoče, da socialna hierarhija deluje tako nemoteno, zakaj večina ne opazi problematike oz. kje so sploh njeni začetki? Človeško diskriminiranje se začne takoj, ko je posameznik rojen. S tem končno pridemo do glavne teme tega članka, ki je po mojem mnenju ena najbolj spregledanih tem v splošnem diskurzu, predvsem s strani generalne populacije: spol.


Kaj je prezrto in o čem imamo sploh za diskutirati, ko pride do spola? Saj je vendar vse jasno – obstajata ženski in moški spol oz. če ni črno, potem je belo. Celoten proces je neizmerno enostaven: otrok se rodi, strokovnjaki skrbno pogledajo v katero izmed dveh kategorij spada, potem pa se ta kategorija ožigosa na nekaj listov papirja, ki postanejo priročnik za vzgajanje novo pridobljenega osebka. Punčkam se še vedno kupujejo pretežno barbike, fantkom avtomobilčki; prve vzgajamo, da bodo skrbne, druge, da bodo racionalni in tako naprej. Na prvi pogled dokaj logičen in skoraj smiseln postopek, dokler se ne oglasi neki pametnjakovič (v tem primeru neotesana avtorica tega članka), ki si drzne trditi, da je tema spola veliko bolj zapletena. Dvojiški (oz. binarni) sistem ločevanja spolov spodbuja seksizem, homofobijo in celo rasizem.


Moški in ženske resda nismo enaki, a je skrajni čas, da postanemo enakopravni. Zdi se pošteno, da v primeru enake izobrazbe in enakega delovnega mesta osebi dobita enako plačo, neodvisno od spola. Prav tako se mi zdi popolnoma sprejemljivo, da se vsak sam odloči ali želi imeti otroke ali se trenutno želi fokusirati na svojo kariero in tako naprej. Osebno nimam namena razpravljati o tem kaj je prav za koga, saj menim, da se vsak lahko zase odloči, kaj hoče in kaj mu bolj odgovarja. Še vedno podpiram vse ženske, ki želijo biti gospodinje – ostati doma, kuhati za moža, vzgajati otroke; medtem ko njihov partner hodi v službo. S tem ni popolnoma nič narobe, če je to njihova odločitev, če je to tisto, kar z veseljem počnejo in v kar niso bile prisiljene. Podpiram tudi vse moške, ki morda želijo enako. Bistvo je, da si neizmerno želim, da bi vsakdo imel izbiro, poleg te izbire pa tudi podporo ljudi okrog sebe – če vam oseba pove, da ne želi imeti otrok, je, prosim, ne prepričujte, da si bo že še premislila. Družina niso starši z otroci. Družina so lahko prijatelji, družina je lahko le en starš s svojim otrokom, družina so istospolni partnerji s svojimi ljubljenčki ali brez njih. Če vam nekdo zaupa, da njegova spolna usmerjenost oz. spolna identiteta ni konvencionalna, vam to ne da pravice soditi, se zgražati ali osebo celo nadlegovati.


Kaj sploh je spolna identiteta? Na kratko povedano, gre za to, kako sami doživljamo lasten spol. Da bi to lahko razumeli, moramo najprej dojeti, da ne obstajata le dva biološka spola – moški in ženski. Obstajajo trije – nujno je, da nehamo prezirati t.i. hermafrodite oz. interspolne osebe (angl. intersex). Pojem izvira iz grške mitologije: Hermes (odposlanec in glasnik grških bogov) in Afrodita (grška boginja ljubezni in lepote) sta imela otroka Hermafrodita, ki naj bi bil pol moški, pol ženska. Če poenostavimo, gre za ljudi, ki se rodijo s tako ženskimi kot moškimi spolnimi organi. Variacij je več, a za razumevanje tega članka niso potrebne, zato se bom na njih raje osredotočila v individualnem prispevku. Zdaj moramo najprej dojeti, da je večina stvari, ki nas jih učijo v šoli, napačna. Z deljenjem spola le na moškega in ženskega, že takoj izključujemo skoraj 2% populacije, kar pomeni pribl. 40 tisoč Slovencev. Procent interspolnih oseb je primerljiv s procentom rdečelasih oseb – vsak izmed nas gotovo pozna nekoga, ki ustreza temu kriteriju. Vsak pri sebi se moramo vprašati, ali poznamo tudi kakšno interspolno osebo. Odgovor je »zagotovo«, a najverjetneje tega ne vemo. Verjetno se bo vsak strinjal, da te osebe niso same odgovorne za svoje popolnoma naravno stanje – zakaj jih torej še naprej preziramo? Zakaj večina ljudi za njih še ni niti slišala? Zakaj si nihče ne vzame minute časa in se izobrazi o tem, kaj sploh to je?


Da temo še nekoliko bolj otežimo, moramo dodati tudi družbeni spol. Le-ta je tisti, ki določa človekovo spolno identiteto in odraža njegovo dojemanje svojega spola. Pri večini ljudi je enak kot biološki – večina moških dojema samega sebe kot moškega in enako velja za večino žensk. Pri interspolnih osebah je zadeva nekoliko bolj odprta za interpretacijo, saj biološko gledano pripadajo obema spoloma oz. nobenemu. Družbeni spol teh oseb morda ne sovpada s tistim, ki ga na prvi pogled (vizualno) izražajo oz. s tistim, s katerim so bili vzgojeni. Ko smo enkrat pripravljeni sprejeti ta preprosta biološka dejstva, je lažje razumeti transspolne osebe – osebe, katerih družbeni spol se ne ujema z biološkim spolom, torej so jim je bil ob rojstvu npr. pripisan moški spol, a je njihova spolna identiteta pravzaprav ženska. Koncept, da se nekdo počuti izključno žensko oz. izključno moško, je nekoliko absurden, saj je zelo težko opredeliti, kaj je moško in kaj je žensko, če smo pripravljeni razmišljati vsaj malo »izven družbenih okvirjev«. Primer: zakaj je nek kos oblačila moški? Zakaj določene majice ne bi mogla nositi ženska, samo zato, ker je nekdo na listek napisal, da je mišljena za moškega? Tako kmalu postane jasno, zakaj se nekateri ljudje opredeljujejo kot »nebinarni« (samih sebe ne dojemajo izključno kot žensko ali moškega oz. se ne želijo opredeliti).


Ne glede na naše osebno mnenje o tem, kaj je prav in kaj narobe oz. bolje rečeno, kaj želimo sprejeti in česa ne, se moramo sprijazniti, da takšne osebe že od nekdaj obstajajo in bodo še naprej obstajale; zatorej je nesmiselno, da družbo delimo na »nas« in »njih«, saj smo s tem ne le seksistični in homofobni (oz. transfobni, interseksfobni), ampak tudi rasistični in ksenofobni (s tem ne mislim strahu pred tujci, ampak drugi pomen ksenofobije, ki označuje sovražno nastrojenost proti drugim kulturam).


Zakaj je binarni spolni sistem seksističen? Pojem »seksizem« opredeljuje predsodke oz. diskriminacijo, ki temelji na spolu osebe. Kot že pojasnjeno, je tako bioloških kot družbenih spolov več, zato dvojiški sistem ni primeren in skrajni čas je, da se tega zavemo. Gibanje, ki se bori proti seksizmu je feminizem, zato je edino logično, da to gibanje vključuje tudi interspolne, transpolne in nebinarne osebe. Ker vse te osebe ne pripadajo le eni rasi ali eni kulturi, mora feminizem zajemati tudi ljudi, ki niso pripadniki bele rase oz. pripadajo ne-evropskim kulturam. To nas pripelje do prej omenjenega pojma »intersekcionalnosti« ali »prepleta« družbenih problemov, ki feminizem opredeli na nekoliko širšem, pogosto spregledanem nivoju. Če se ima posameznik_ca za feminista_ko, ampak ne priznava LGBTQ+ skupnosti in/ali zaničuje ali zapostavlja katerokoli raso ali kulturo, ki ni njegova/njena, potem ta oseba pravzaprav ni feminist_ka.


Zakaj je binarni spolni sistem rasističen in ksenofoben? Kot že rečeno, različni biološki in družbeni spoli že od nekdaj obstajajo. To ni fenomen, ki se je pojavil v zadnjem stoletju in ni nekaj, kar bi že od nekdaj bilo zaničevano in/ali obsojano. Mnoge kulture, npr. avtohtona ameriška ljudstva (t.i. »ameriški staroselci« ali »Indijanci«) so ne le priznavala tretji spol, ampak so na te ljudi gledali kot na nekaj posebnega. Če je bil posameznik interspolna, transspolna ali nebinarna oseba, so verjeli, da ima posebno vez z bogovi oz. mu je bil namenjen dar, da svet vidi z različne perspektive, ki je večina ne more razumeti. Tudi v indijski kulturi oz. hinduizmu imajo osebe tretjega spola posebno mesto, ki ni inherentno slabo, kot je to morda občasno prikazano dandanes. Z diskriminacijo tretjega spola posledično diskriminiramo tudi kulture oz. rase, ki so bile zmožne sprejemati in ceniti odstopanje od večine.


Ko se enkrat pozanimamo oz. izobrazimo o vseh »čudnih« pojmih, ki so se v zadnjih nekaj desetletjih pojavili v medijih, lahko končno uvidimo, da pravzaprav niso tako strašni, kot smo morda najprej mislili. Lažje razumemo tudi, zakaj je binarno ločevanje spolov problematično in zakaj moramo v družbi morda še kje kaj spremeniti. Če otroka že ob rojstvu omejimo na nesmiselno kategorijo, ki v resnici o posamezniku in njegovi identiteti ne pove nič, in potem to kategorijo uporabljamo kot izgovor za diskriminacijo, standard za sprejemanje odločitev in priročnik za vzgajanje, omejujemo otrokov potencial, njegovo razmišljanje in samo percepcijo družbe. S tem ga učimo seksizma, homofobije, rasizma in ksenofobije, v njem pa zbujamo občutke sramu in sovraštva ne le do soljudi, temveč mnogokrat tudi do samega sebe. Vsak posameznik prej ali slej doživi trenutek, v katerem se ne more poistovetiti z družbenimi standardi in takrat se spomni vseh sovražnih besed in slabih izkušenj, ki so ga strpale v majhno škatlico, saj družba njegove velikosti ne bi sprejela.


Novorojeni otrok, ki ga bodo še naprej vzgajali v sistem prezira, bo najverjetneje odrastel v človeka, ki bo prepričan, da je socialna problematika kvantna fizika. Da so kratice LGBTQ+ skupnosti nesmiselne, češ da samo dodajajo nove črke kakorkoli se jim zazdi. Češ, da so druge rase manj vredne. Češ, da si najstnik, ki so ga zaradi njegove spolne identitete starši nagnali od doma, skoraj zasluži biti na cesti in mama samohranilka pač zasluži manjšo plačo kot njen enakovreden (morda celo manj sposoben) moški sodelavec. Pretežko je razumeti. Lažje se je obrniti stran in strinjati z diskriminatorskimi »prijatelji« in znanci. Bo že nekdo drug spregovoril. Se bo že nekaj spremenilo… enkrat v prihodnosti…



Več informacij o spolu:


  • Butler, Judith. Razveljavitev spola (Undoing Gender).

  • Butler, Judith. Težave s spolom: Feminizem in subverzija identitete (Gender Trouble: Feminism and the Subversion of Identity).

  • Costello, Cary G. Interspolna in transspolna družba (Intersex and Trans Communities).

  • Diamond, Milton. Biološki in družbeni spol se razlikujeta: seksualna in spolna identiteta se razlikujeta (Sex and Gender are Different: Sexual Identity and Gender Identity are Different).

  • Fausto-Sterling, Anne. Biološki/družbeni spol (Sex/Gender: Biology in a Social World).

  • Fausto-Sterling, Anne. Pet spolov: zakaj moški in ženski nista dovolj (The Five Sexes: Why Male and Female are Not Enough).

  • Viloria, Hilda, Maria Nieto. Spekter spola: Znanost moškega, ženskega in interspolnega (The Spectrum of Sex: The Science of Male, Female, and Intersex).

  • Zucker, Kenneth J. Spolna identiteta in interspolnost (Gender Identity and Intersexuality).



Dolores Hunsky


Dolores Hunsky (1996) je diplomirana anglistka in diplomantka nemškega jezika in književnosti. Trenutno živi in ustvarja v Gradcu, kjer je študentka magistrskega programa anglistike in amerikanistike na fakulteti Karla Franca. Je velika ljubiteljica živali, glasbe in na sploh kulture. V prostem času pisateljica in aktivistka, ki se osredotoča na teme, katere se ji zdijo zapostavljene (npr. pravice žensk, problemi LGBTQ+ skupnosti, pravice živali, …). Na FF UM, kjer je diplomirala, je bila urednica šolskega časopisa Crumbs, svojo kreativnost pa izraža tako v slovenščini kot angleščini. Njeno do sedaj najbolj pozornost vzbujajoče delo je zagotovo raziskovalni članek Bad Raputation or Sexism? (Slab sloves ali seksizem?), ki je bilo objavljeno v zbirki Words, Music and Gender (2020). Trenutno piše otroško pesniško zbirko, ki bi naj bila izdana v letu 2021. Večina njenih del reflektira kontroverznost in brezbrižnost družbe.