Kdo se boji svobode govora?

Dejstva, predsodki in vse, o čemer ne smemo govoriti


Maya Angelou, ena izmed najbolj vplivnih pisateljic in aktivistk za državljanske pravice, je nekoč zapisala: »Predsodki so breme, ki zmede preteklost, ogroža prihodnost in naredi sedanjost nedostopno.« Ker je dandanes težko najti sogovornika, ki bo pripravljen na kulturen dialog, podprt z argumenti in raziskavami, bo tokratni članek služil prav temu – naslovitvi nekaterih tem, o katerih se »ne sme govoriti«. Potrudila se bom, da se dotaknem le dejstev, med njimi tudi predsodkov, ter na kratko predstavim perspektivo, ki si je mnogi pristranski tirani ne upajo nasloviti.

Začnimo z multikulturalizmom, ki ga Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje kot »soobstajanje več različnih kultur« oziroma »prizadevanje za enakopraven položaj narodov, etičnih, socialnih skupin na določenem ozemlju, v določeni skupnosti.« Zakaj je v zadnjem času multikulturnost postala nekaj negativnega? Ali je morda negativni kontekst tisto, zaradi česar so ljudje začeli pojem povezovati z nečim slabim? Ne razumem, kaj je tako grozno narobe z obstojem več kultur? Skozi zgodovino so vedno obstajala različna ljudstva, ki so kljub svojim številnim razlikam imela mnogo skupnega. Živimo pač v času, ko je človeška populacija presegla število, ki bi dovoljevalo ločitev kultur glede na ozemlje. Tako kot sami potujemo po svetu, spoznavamo nove ljudi, si ogledujemo njihove naravne in ostale znamenitosti, tako je tudi za pričakovati, da bodo v našo prelepo deželo prišli ljudje iz drugih držav, tudi kontinentov, ter s seboj prinesli delček svojega doma, svoje kulture. To ne pomeni, da sta naša avtentičnost in obstoj kakorkoli ogrožena, pomeni le, da je nasprotovanje njim in njihovem obstoju odveč.

Žal se Slovenci le stežka brigamo zase. Ključnega pomena je vedeti do minute natančno, kdaj je sosed ponoči prišel domov, da ima žena našega sodelavca afero in da je sin natakarja, ki nam vsako jutro postreže kavo, prejšnji teden končno priznal, da je gej. Ko naše prioritete vključujejo spletke in ohranjanje našega »brezhibnega« slovesa, je čas, da si zastavimo nove cilje ter podvomimo v sovraštvo in nestrpnost, ki nam ga poskuša vsiliti okolje. Zakaj bi obsojali nekoga samo zato, ker je druge vere, rase, starosti, ali spolne usmerjenosti? Imamo sploh kakšen tehten razlog?

Religija je nekaj, k čemur se zatekamo s svojimi težavami, upi in ljubeznijo. Zakaj bi torej nekomu želeli to odvzeti? Če je to nekaj duhovnega, ali ni potem prav, da se brigamo zase in ljudem pustimo tisto, kar jim daje upanje in jih navdihuje? Toliko je stvari, ki nas lahko povežejo, da se zdi nesmiselno vztrajati pri eni razliki, ki naj bi bila temelj našega sovraštva. Zdaj me bo marsikdo popravil, češ, da saj ne sovraži pripadnikov drugih ver, dokler le-ti ne obstajajo v njegovem okolju, se brigajo zase, ne omenjajo svojega boga pred njegovimi otroci, in podobno. Česa se bojimo? Za večino ljudi okoli nas je nemogoče vedeti, kateri veri pripadajo. Vsak ve sam zase, kaj mu dan za dnem daje upanje in h kateri višji sili bo molil, ko mu bo hudo. Če vera predstavlja varno zavetje, zakaj bi ga želeli uničiti? Življenje je polno preprek, brez da si sami gradimo zidove in si otežujemo pot. »Zato nehajmo soditi drug drugega. Rajši pazite na to, da ne boste bratu v spotiko ali v pohujšanje,« če si smem drzniti citirati Sveto pismo (Pismo Rimljanom 14, 13). Bistvo vsake religije so temeljna načela, ki bi nam naj bila zgled in bi nas naj učila prijaznosti, strpnosti in ljubezni. Mogoče je prišel čas, da se vrnemo k osnovam, sojenje pa prepustimo bogu, naravi ali vesolju – karkoli je pač po naših prepričanjih tisto, pred kar bomo stopili po svoji smrti.

Čeprav se drugačna religija na prvi pogled lahko prikrije, se nekatere druge razlike, kot na primer barva kože, ne morejo. Ali to pomeni, da so druge rase kakorkoli manjvredne ali manj sposobne od nas? Če ste mnenja, da vam je nekdo samo zaradi svojega izgleda podrejen na kakršni koli način, potem prosim ne poskušajte nikogar več prepričati, da niste rasist. Obstaja več vrst rasizma in ker ne želim nikogar dolgočasiti, bom le na kratko povzela nekaj dejstev. Na žalost Slovar slovenskega knjižnega jezika še vedno definira rasizem samo kot »miselnost ali ravnanje, ki temelji na rasnem razlikovanju, zlasti glede na družbeno vrednost,« zato bom tokrat navedla tudi definicijo angleškega slovarja Merriam-Webster, ki problem opredeljuje kot »prepričanje, da je rasa temeljni faktor, ki določa človeške lastnosti in zmožnosti ter na podlagi le-teh zagovarja superiornost ene rase nad drugo.« Torej ne gre za to, da si priznamo razliko med belci in črnci, ampak za sklepanje, da smo zaradi barve svoje kože boljši od nekoga drugega. Če ste mnenja, da so pripadniki drugih ras manj inteligentni, potem bom brezobzirno sklepala, da še nobenega izmed njih niste spoznali in da nikoli niste prebrali drugega časopisa kot Demokracija. Na tem mestu se mi zdi primerno, da naštejem nekaj izjemnih Afroameričanov in Afroameričank, ki so vplivali na oblikovanje družbe, kot jo poznamo danes: Patricia Bath (pionirka laserske operacije sive mrene), Leonidas Berry (izumitelj gastroskopa), Albert T. Bharucha-Reid (verjetnostni račun), Henry Blair (izumitelj stroja za sajenje, sadilca), Sarah Boone (izumiteljica deske za likanje), Charles W. Chappelle (pionir aviatike), David Crosthwait Jr. (izpopolnil gretje, ventilacijo, klimo), in še bi lahko naštevala. Vsa ta imena lahko mirne vesti preverite na internetu in v mnogih zgodovinskih knjigah – moderna družba brez Afroameričanov ne bi bila enaka. Naštete osebe niso le »nadarjene izjeme svoje rase«, ampak so ljudje, tako kot vi in jaz, ki si zaslužijo spoštovanje in enake možnosti za življenje.

Razlike v barvi kože niso nastale zato, da bi se lažje odločili komu smo podrejeni ali nadrejeni in tako ustvarili sistem zatiranja, ampak zaradi različne oddaljenosti od ekvatorja, in posledično različni izpostavljenosti soncu in ostalim vremenskim vplivom. Ljudje, živeči bližje ekvatorju (npr. Afričani, srednje Američani, ipd.) imajo temnejšo kožo zaradi večje vsebnosti melanina, ki jih varuje pred močnim sončnim sevanjem in različnimi kožnimi boleznimi. Ljudje, živeči dlje od ekvatorja pa imajo svetlejšo kožo, torej manjšo vsebnost melanina, kar jim omogoča večjo absorbiranje vitamina D. Zaradi mnogih migracij (tako prisiljenih kot prostovoljnih), so se ljudje skozi zgodovino med seboj »pomešali«, zato zdaj lahko najdemo temnopolte in svetlopolte ljudi povsod po svetu. Vprašanje pa je, ali smo res tako zelo vase zagledani in primitivni, da bomo nekoga označili za manj vrednega zato, ker njegova koža vsebuje več melanina. To odločitev mora vsak sprejeti sam zase, zavedati pa se je potrebno tudi vpliva, ki ga lahko ima ta odločitev na naše bližnje, še posebej tiste, katerim smo zgled – otroke. Nenehno zaničevanje drugačnosti zagotovo ni lastnost vzornika in ponavljajoče se sovraštvo, ki se prenaša iz generacije v generacijo je absurdno.

Starši so tisti, pri katerih se začneta ljubezen in nežnost. Že slišim odmev samooklicanih »aktivistov«, ki slepi z nestrpnostjo vzklikajo: »otrok mora imeti mamo in očeta«. Ja, v večini primerov ima otrok dva starša, enega moškega spola, drugega ženskega – vsaj v teoriji. Ampak kaj je potem z otroci, ki imajo samo mamo ali samo očeta? Nimajo ne mame, ne očeta? So ti otroci kaj manj vredni? Ali si zaslužijo posmeh? Si kdorkoli izmed nas zasluži biti tarča posmeha, zmerjanja ali celo ustrahovanja zaradi naše družine? Še posebej, dokler smo le še otroci? Ali ni družba dovolj kruta do svojih najmlajših pripadnikov, brez da še sami vlivamo bencin na ogenj? Par še ne naredi dobrih staršev, prav tako ne njun spol ali spolna usmerjenost. Ljubezen in skrb sta tisto, kar odlikuje vzgojo. Zdaj boste pa rekli, da sem nora, da je bog ustvari moškega in žensko, da homoseksualnost ni naravna ter da sem jaz eden izmed vzrokov za obstoj pedofilije. Pa vendar stojim za svojimi besedami in preden me obsodite, brez da ste me kadarkoli spoznali, mi dajte možnost, da obrazložim zakaj.

Kljub temu, da je narava ustvarila moškega in žensko, to nista edina biološka spola, ki ju ljudje poznamo. Ja, prav ste prebrali. Obstaja tudi tako imenovani tretji biološki spol – interseks ali interseksualnost. Če tega pojma še niste slišali, ste zagotovo vsaj zasledili pojem hermafrodit ali dvospolnik. Ker si biološki spol zasluži svoj članek, se tokrat v to ne bom poglabljala, ampak bom temo naslovila v naslednjem prispevku, zato mi zaenkrat poskušajte verjeti na besedo. Torej, če je znanstveno dokazano, da obstaja več kot en biološki spol, zakaj nam je tako težko verjeti, da morda obstaja tudi nekaj, čemur pravimo družbeni spol in se nanaša bolj na identiteto človeka, kot pa na njegove genitalije? Predvidevam, da nas večina ne pripada skupini sprevrženih fanatikov, ki ne premorejo nobene morale, zato vas vljudno naprošam, da o spolovilih ljudi okoli vas ne razmišljate, dokler ni oseba privolila v spolni odnos z vami. Prav tako si ne poskušajte beliti glave s tem, kakšne zaimke in ime boste uporabljali za njih, ker sem prepričana, da vam bodo z veseljem sami povedali, če jih boste le spoštljivo vprašali.

Sedaj pa je tukaj še zadnja tabu tema tega prispevka – homoseksualci. Že sama beseda se zdi zakleta in misel na te perverzne ljudi v nas takoj sproži gnus in … aja, ne. Homoseksualnost in pedofilija nista en in isti pojem. Istospolno usmerjeni ljudje ne občujejo z otroci, ampak z odraslimi osebki istega spola. LGBTQ+ skupnost se od samega začetka distancira od pedofilije, je ne priznava kot del skupnosti, niti je ne obravnava kot spolno usmerjenost. Verjeli ali ne, homoseksualci ne želijo vaših otrok, želijo si mir in kanček razumevanja. Nihče izmed nas se ni nekega dne zbudil in se odločil, da si želi otežiti svoje življenje. Nihče si ne želi in ne zasluži vašega zmerjanja ter zatiranja. Večina LGBTQ+ oseb si želi le, da bi jih družba sprejela in uvidela, da so tudi oni samo ljudje, čeprav je njihova spolnost nekoliko drugačna od vaše. Kar pa nas pripelje spet na začetek – spolnost drugih ljudi ni naša stvar, dokler nismo privolili v spolno občevanje s to osebo. Ne laskajte si, da so to ljudje, ki si želijo spati prav z vami in ne lažite si, da so oni pošasti pod posteljo, ki prežijo na vaše otroke. Medtem ko se vi ubadate s svojim zgrešenim sovraštvom in iracionalnimi predsodki, na vaše otroke in družbo kot celoto prežijo mnoge druge grozote. Ko boste uspeli pogledati okoli sebe z nekoliko več strpnosti in ljubezni, boste tudi sami to kmalu uvideli.

Jasno je, da ne moremo verjeti vsemu, kar vidimo na televiziji ali slišimo pri sosedih. Dokler posameznikov nismo spoznali, nismo slišali o njihovi kulturi in veri ter videli kako močno ljubijo svoje partnerje in kako se v njihovih očeh iskri sreča, ko govorijo o njih, jih ne moremo soditi. Nimamo jih pravice zatirati brez vsakršnega pomisleka ter širiti domneve o njihovih motivih in prepričanjih. Četudi v dvomu, si vsaj enkrat pustimo verjeti, da ljubezen in tolerantnost nista zaroti, v katere nas prepričujejo, ampak sta neizogibna produkta naše empatije in medsebojnega spoštovanja – če ju le premoremo.



Dolores Hunsky


Dolores Hunsky (1996) je diplomirana anglistka in diplomantka nemškega jezika in književnosti. Trenutno živi in ustvarja v Gradcu, kjer je študentka magistrskega programa anglistike in amerikanistike na fakulteti Karla Franca. Je velika ljubiteljica živali, glasbe in na sploh kulture. V prostem času pisateljica in aktivistka, ki se osredotoča na teme, katere se ji zdijo zapostavljene (npr. pravice žensk, problemi LGBTQ+ skupnosti, pravice živali, …). Na FF UM, kjer je diplomirala, je bila urednica šolskega časopisa Crumbs, svojo kreativnost pa izraža tako v slovenščini kot angleščini. Njeno do sedaj najbolj pozornost vzbujajoče delo je zagotovo raziskovalni članek Bad Raputation or Sexism? (Slab sloves ali seksizem?), ki je bilo objavljeno v zbirki Words, Music and Gender (2020). Trenutno piše otroško pesniško zbirko, ki bi naj bila izdana v letu 2021. Večina njenih del reflektira kontroverznost in brezbrižnost družbe.

Glavno uredništvo, poezija, proza, dramatika in vse vmes: Tom Veber

tom.veber@gmail.com

Fotografija, cianotipija, performans, instalacija, intervju in vse vmes: Sara Nuša Golob Grabner

 

saranusa.golob@gmail.com

Slika, strip, kolaž in vse vmes: Jakob Golob

jakob.golob1@gmail.com

Publicistični članki, eseji recenzije in vse vmes:
Veronika Razpotnik

 

veronika.razpotnik@gmail.com

© 2020 Stigma 

Izdelava: Zala Šeško