Izbruhki

izbruhek i.


človek mi da ščepec pozornosti

in jaz dobim prolaps od sreče,

prevelike čevlje si natikam,

preveč bi rad zapolnil, izpolnil, izpopolnil,

ne prosite me, da Vas tikam,

ker se mi bo zmešalo,

poročil bi se z vsakim migrantom,

da laže dobi državljanstvo,

potem bi ga pa skušal prepričati,

da me vzljubi, poljubi tako nežno,

da utonejo vsi spomini na to,

kako so me ranili slovenci,

na trenutke pozabim, da se ne smem poročiti,

saj mi v vsakem primeru ne bi pomagalo,

pitaj me, lovec,

nakrmi, da ležem v zimski spanec,

kdaj je lahko tudi zunaj sezone,

zadnje dni se spominjam učitelja violine,

ki me je peljal na tekmovanja, mentoriral,

meni se je pa upiralo do bruhanja,

tako pogrešam igranje,

ampak ni ga večjega genija, kot sem jaz


























izbruhek ii.


skrajneži niso vredni mojega časa,

čeprav je to moj modus operandi,

regresija je dobra le za to,

da okoli mene ni nobenega človeka,

so le martinčki, ki se parijo, in mravlje,

ki živijo, da gradijo in kdaj pa kdaj umrejo,

ena je zlezla med moje filtre

in zdaj v navalu panike išče izhod,

vedno se moram povsem predati,

da potem hlastam po svobodi,

ki je na drugi strani tehtnice

in se zdi tako nedosegljiva,

ljubim se z dionizom, zadrogirancem,

ki na meti prodaja kasete svojih pesmi

in se ni slišal s starši,

odkar je zasedel prijateljev kavč,

paše mi apolon, povzpetnik,

ki nosi šale in benetton,

rekel mi je, da se premalo gibam,

pa sem se sprehodil do stranišča,

toliko ljudi sovražim

in oni mene,

a se lahko tolažim vsaj s tem,

da človek ni nikoli povsem zadovoljen
























izbruhek iii.


nadut sem do amena,

preveč pišem o seksu in o gejih,

ampak to me res zanima,

s svojim nadpovprečno povprečnim seksom

bom spremenil tok zgodovine,

kadar vidim kratico BLM,

pomislim na "bôli me",

saj za zdaj nas še lahko,

a tudi naš narod bo moral dozoreti,

vsaj začeti zoreti,

še rdeče zore se kdaj zmotijo,

neki tip je nosil masko pod nosom,

pa sem mu ga želel odgrizniti,

prežvečiti in izpljuniti,

a je bil tako lep,

da sem mu vse oprostil tam sredi lidla

in plačal svoj gin,

no, pa ena ni o seksu,

amen




izbruhek iv.


v osnovni šoli sem buljil v svoj odsev,

s prstom dvignil obrv,

da je moj obraz postal simetričen,

višek lepote, orgazmična konstrukcija,

ki razume narcisa,

obnemoglega od lepote svojih potez

in glasu, ko sem snemal svoje majavo petje,

da bi razumel še eho,

ta podvig se je sfižil,

nočem biti sledilec,

hočem vplivati,

a na omrežjih sledim zgolj sebi;

predlagajo mi lepe moške, pse in meme,

ogledalo pa tako,

potrebujem mikroskopsko steklo,

neprepoznavni filter,

hišo iluzij –

komaj čakam,

da vidim nekaj novega






izbruhek v.


norma je norma:

“Mandela manj dela,”

ljudje pa kimajo,

dokler niso oni na vrsti,

spoznal sem prave norce

(ta besedna zveza je v norišnici uteha),

iskali so skrite sobe in kamere,

ki niso obstajale,

kazali so jih novincem,

dokler se niso do ušes ugreznili v gnoj zarot,

ki mu je tako lahko verjeti,

ko si v dvomih,

ko si sam,

pravi norci pa želijo le,

da se namnožijo

Pino Pograjc

F: Božena Pograjc

Pino Pograjc se je rodil leta 1997 v Ljubljani. Trenutno živi v Kamniku, kjer je končal družboslovno gimnazijsko smer na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra. Tam je ustvarjal pod mentorstvom prof. Stanislave Židan. Trenutno končuje dodiplomski študij anglistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Naslov njegove diplomske naloge je Vloga družbene angažiranost v poeziji Braneta Mozetiča. Prvič se je s pesnjenjem srečal, ko se je prijavil na srednješolski natečaj za haiku. Svoje pisarije je prvič na odru prebral na slamovskem pesniškem tekmovanju Pest besed v Kamniku, kjer je zmagal petkrat, leta 2016 pa je prišel tudi v finale vseslovenskega slamovskega tekmovanja. Leta 2015 je njegova pesem pristala na tretjem mestu na natečaju DPM Beltinci. Leta 2016 ga je šola izbrala za predstavnika na srednješolskem natečaju Mala Veronika, kjer se je njegova pesem uvrstila med pet najboljših v Sloveniji. Vključen je tudi v zbirko pesnikov srednje šole, ki jo je obiskoval, z naslovom Mimobežnice, ki jo je uredil Gašper Tonin. Pesniška slamovska tekmovanja, pesniški natečaji ter objave v revijah in zinih, kot

so Besedoholik, Dialogi, Englist, Kvirantena, Liter Jezika, Literarna krpanka, Monstruma, Perun ter Zamenjave, so zanj postali redni kraj izražanja. Leta 2018 je nastopal v predstavi Dogodek v mestu Gogi, ki jo je režiral Benjamin Zajc. Ustvarja tudi na družbenih omrežjih, kjer je pod instagram profilom composimulacra leta 2020 sodeloval na pesniškem tekmovanju poetrybattles ter prišel v polfinale. Na tem profilu tudi redno objavlja pesmi v angleščini. Velik vpliv na njegovo pisanje imajo Allen Ginsberg, Brane Mozetič ter grški miti. Obožuje glasbo Fione Apple, Franka Oceana, Nine Simone ter Perfume Geniusa. Zanimata ga queer umetnost ter prevajanje.

Glavno uredništvo, poezija, proza, dramatika in vse vmes: Tom Veber

tom.veber@gmail.com

Fotografija, cianotipija, performans, instalacija, intervju in vse vmes: Sara Nuša Golob Grabner

 

saranusa.golob@gmail.com

Slika, strip, kolaž in vse vmes: Jakob Golob

jakob.golob1@gmail.com

Publicistični članki, eseji recenzije in vse vmes:
Veronika Razpotnik

 

veronika.razpotnik@gmail.com

© 2020 Stigma 

Izdelava: Zala Šeško