Intervju z Branetom Mozetičem

Updated: Jan 26




Brane Mozetič (1958) je pesnik, pisatelj, urednik in prevajalec. V letošnjem letu je za zbirko Sanje v drugem jeziku (2018) drugič prejel Jenkovo nagrado, ki pa mu je bila dodeljena že leta 2003 za zbirko Banalije (2003). Brane Mozetič je samostojni kulturni delavec. Ureja zbirki Lambda in Aleph ter je selektor Festivala LGBT filma. Poleg dela na področju kulture je tudi aktivist in se zavzema za splošne človekove pravice, pravice LGBTQ+ skupnosti ter pravice umetnikov.


So v pesmih opisane sanje napisane intuitivno in zelo povezano z dejanskimi sanjami ali so nastajale pretežno z načrtovano simboliko?

Zelo različno. Uporabil sem tudi drobce dejanskih sanj, ki sem jih potem nadaljeval v hoteno ustvarjenem polbudnem stanju. Pesmi z mrtvimi so nastajale počasneje, ker sem se vsakemu moral posvetiti, brskati po svojem spominu ali starih zapisih, korespondenci, pa tudi po izjavah, literarnih delih itd. Recimo s Juanom Goytisolom sem delal intervju, ko je bil v Ljubljani, a na koncu nisem uporabil ničesar od tedaj, pač pa sem se skoncentriral na njegovo željo, da je pokopan tam kot Jean Genet, na neki njegov intervju, ko je bil že bolan in se je zanimal za evtanazijo, da ne bi šli vsi njegovi prihranki za zdravljenje in potem njegovemu partnerju v Maroku ne bi nič ostalo. Dodal sem še citate iz njegovih del in razvil idejo o drugem jeziku, da se je razširila na celotno zbirko. Pri Metki Krašovec sem izhajal iz spomina, ko je bila pri meni na večerji, dodal njeno slikarstvo, njen način govorjenja in razmišljanja, ter pustil, da so podobe same peljale naprej.


Zelo prisoten je občutek tesnobe in ujetosti, večkrat je prisotna tudi voda, ki kaplja, moči, teče, škropi. Od kod ta dva motiva? Se tudi povezujeta?

Za vodo ne bi vedel, morda se je niti ne zavedam. Je pa pri meni zelo pogosto morje, kot nekakšna popolnost, neskončnost, izpolnjenost. Tesnoba in ujetost pa sta moji stalnici, že od začetkov pisanja. Gotovo sta povezani s prizori nadzora, represije, orožja, zaporov, obsodb, sodb, avtoritete, oblasti, moči ... z vsem, kar čutim kot sovražno silo, ki me skuša podrediti ali uničiti. Z vsem tem se borim že ves čas, tako v poeziji kot v resničnem življenju.


Seksualnost in ljubezen sta v zbirki divji in strastni. Je to idealna ali globoko mučna ljubezen?

To je verjetno povezano z avtorjem, hahaha. Večina moje poezije je pravzaprav ljubezenska, erotična, tudi s prizori seksualnosti. Pa tudi druge podobe so nabite s čustvi. V šali pravim, da je moja poezija bolj južnaška. In res je zanjo večje zanimanje na južni polobli, ali v romanskih jezikih, zlasti v španščini. Za sever Evrope je enostavno premalo racionalna ali predivja. Močna ljubezen je vedno tudi mučna.


Kako ste izbirali osebe, po katerih so naslovljene pesmi?

Začelo se je pravzaprav tako, da je v kratkem času umrlo kar nekaj ljudi, ki so mi bili blizu. Z nekakšnim obujanjem spominov na njih je prišla potreba to zapisati. In tako so začele nastajati sanje z mrtvimi – vse osebe z imeni so namreč umrle. Izbral pa sem tiste, ki so mi bile blizu ali so kako zaznamovale moje delo, ali me le bežno oplazile. Mislim, da so samo trije primeri, ko oseb nisem spoznal osebno, pač pa le skozi prevajanje njihovih del – ki pa so ne nazadnje vsa zelo osebna. Potem pa sem šel v času nazaj in vključil še kake druge mrtve iz svojega življenja.


Pesmi so, primerno temi, izjemno vizualne. Ali pesem najprej vidite?

Včasih pa res. Pesmi gradim bolj s podobami kot z besedami, te sledijo sliki. Ni pa tako težko neki prizor iz spomina vizualno opisati. Ali pa recimo sanje, saj te so predvsem vizualne. Sanje bi težko opisal drugače.


Lirski subjekt se v nekaterih pesmih vrača v otroštvo in nasploh izžareva določeno nedolžnost, občutek, da je obsojan v kaotičnem svetu. Je to del izpovednosti ali estetika sanj?

To je del celotne moje poezije, pogosto se vračam v otroštvo. Čas nedolžnosti otrok in nasilnosti odraslih – slednjo mnogokrat prikazujem v prizorih nasilja nad živalmi: kurami, prašiči, zajci, mačkami – takih pesmi imam cel kup vse od Banalij naprej. V bistvu jih je v Sanjah razmeroma malo.


V pesmih je prisotna želja po begu. Je tudi poezija sama lahko beg, s tem ko beg opiše?

Odvisno kako gledate na beg. Poezija je lahko beg od nemogočega sveta, lahko pa je beg tudi opravljanje vsakdanjih stvari, obveznosti, družabnosti, vse to je lahko beg. Morda pa smo nenehno nezadovoljni in nenehno nekam bežimo, ali v zaljubljenosti, v strasti, v delo, v omamo, v utrujanje drugim ljudem, v spore, vojne, dominacijo itd.


Podobno vprašanje velja za iskanje ravnotežja med množico ljudi. Kako ga iščete?

Ne vem, če iščem kako ravnotežje med množico. Množic se raje izogiban, ne zaupam jim povsem, čeprav vem, da so včasih ob družbenem aktivizmu potrebne. Ravnotežje najdem ob svojem delu, v naravi, v komunikaciji z ljudmi, s katerimi skušam nekaj narediti.


Poezija je izjemno svobodna in subjektivna zvrst. Kako na vas vplivajo nagrade? Ali predstavljajo potrditev in motivacijo?

Nagrad nimam veliko, tako da ni bojazni, da bi kakorkoli resneje vplivale na moje pisanje. Pozitivno vplivajo name predvsem prevodi v tuje jezike in tudi odmevi na te prevode. V tuje prostore nisem vpet, ne morem vplivati, pa tudi moja slovenska okolica ne more bistveno vplivati, ne v pozitivnem ne v negativnem smislu. Zato mi daje tujina jasnejšo sliko o mojih delih. Poleg tega nima toliko frustracij zaradi LGBT vsebin, s katerimi so prežete moje knjige. Pri nas te vsebine še vedno vlivajo nekakšno nelagodje in tako so tudi vsa priznanja ali nepriznanja povezana s tem nelagodjem. V tujini pa je atmosfera dosti bolj sproščena – razen seveda v deželah, ki so še bolj represivne.


V pesmi elegantno vpletate družbeno kritiko. Kakšna je po vaše vloga umetnika in umetnosti v družbi in politiki, še posebej v trenutni politični klimi?

Že ukvarjanje z umetnostjo je določeni angažma. Seveda pa so bili umetniki vselej lahko zelo konformistični, celo uslužni oblastnikom in financerjem, lahko pa tudi večni uporniki. Jaz sem bolj podoben slednjim. Že kot gejevski aktivist si v nenehnem sporu s heteronormativnim svetom, ne glede na politično klimo. Ko pa je ta klima sovražnejša do tebe, je ta spor toliko srditejši. Jaz se pravzaprav ves čas borim proti avtoritarnemu svetu, patriarhalnemu, mačističnemu, heteronormativnemu, izkoriščevalskemu, militarističnemu, proti nacionalizmom, rasizmu itd. itd.

Kako bi ocenili položaj LGBTQ+ skupnosti v Sloveniji?

Položaj se je kar se tiče zakonodaje bistveno izboljšal v zadnjih 30 letih. Nekatere stvari pa se niso premaknile nikamor: tu mislim v prvi vrsti na LGBT sceno. Res da je sedaj več organizacij, ni pa nobene druge ponudbe, ni nobenega lokala, nobene revije – niti internetne, ni pravih mest družabnosti. Vse se je preselilo na splet, ki podpira anonimnost in tudi asocialnost. Ter seveda skrivanje. Zdi se mi, da so predvsem geji potonili nekam v temo, na paradah so vidne lezbijke ter bolj ogrožene skupine skupnosti, kot recimo transspolen osebe. Še bolj zaskrbljujoča pa je napadalnost in sovražnost do LGBT skupnosti in oseb. Nosilcev sicer ni veliko, so pa zato bolj glasni, na pozicijah moči in oblasti. Taka gnojnica se ni na nas zlivala res še nikoli. In to je nadvse zaskrbljujoče. Ker s svojo ideologijo podpihuje posameznike, ki lahko preidejo v fizične napade. Take »osamele« napadalce smo lahko videli že v dosti liberalnejših zahodnih deželah. Bojim se, da se bodo pojavili tudi pri nas.



Sara Nuša Golob Grabner



Sara Nuša Golob Grabner (1994) živi in ustvarja v Mariboru, kjer študira umetnostno zgodovino in angleško književnost ter jezik. Deluje kot fotografinja, pesnica, pisateljica, urednica in umetnostna zgodovinarka.