Intervju z Aljo Adam


Foto: Tadej Bernik


Alja Adam, pesnica, esejistka, specializantka geštalt psihoterapije in predavateljica, je na Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture. Leta 2007 je na isti fakulteti doktorirala s področja študij spolov in feministične literarne teorije. S svojimi tremi pesniškami zbirkami (Zaobljenost, 2003, Zakaj bi omenjala Ahila, 2008, Dolgo smo čakali na dež, 2015) se je uveljavila kot prepoznavna avtorica. Kot mlada pesnica je prejela nekaj nagrad v tujini, njena zadnja knjiga pa je bila nominirana za Veronikino nagrado. V letu 2020 je pri Centru za slovensko književnost (Aleph) izdala četrto pesniško zbirko. Njene pesmi so prevedene v petnajst tujih jezikov in objavljene v domačih in tujih publikacijah ter antologijah. V tujini je objavila prevode treh pesniških zbirk, v pripravi je knjiga v angleškem jeziku (v prevodu Marte Košir). Leta 2014 sta z Majo Vidmar zasnovali program izkustveno kreativno pisanje v katerem prepletata pisanje in geštalt terapijo, na tak način pa uvajata zanimive pristope, ki v slovenskem (in tujem) okolju še niso uveljavljeni. Zadnja štiri leta intenzivno sodeluje z Javnim skladom za kulturne dejavnosti - kot mentorica kreativnega pisanja in selektorica v okviru festivala mlade literature Urška. Na različnih univerzah predava pri predmetu svetovna književnost in v soavtorstvu v okviru predmeta integrativna kreativnost (celostni pristop h kreativnosti). Enkrat tedensko vodi tečaj joge v Ljubljani in deluje kot geštalt psihoterapevtka na inštitutu Satori. Sodeluje z društvom Sončni grič (Hrvoji).



1) V vaših pesmih je zaznati razdvojenost lirske subjektke, pa naj bo to med ljubimcem in ljubimko ali pa med umirjenostjo narave in strahotami zgodovine/čustvenim stresom. Bi lahko rekli, da je vaša izpovedovalka v tem kontekstu novodobna romantična junakinja? Kako blizu vam je sicer poezija iz obdobja romantike?


Poezija iz obdobja romantike mi ni prav blizu. V zadnjih letih sem jo prebirala zgolj v kontekstu »službene« obveznosti. Pred nekaj leti sem predavala pri predmetu svetovna književnost na Univerzi v Novi Gorici in v dialogu s študentkami obravnavala literaturo iz različnih obdobji (tudi romantike).

Svetobolje in pasivna pozicija mi prav tako nista blizu, tako kot tudi ne kritika družbenih sistemov brez konkretne (pozitivno naravnane) družbene angažiranosti. V svoji poeziji pišem o tem, kako »vzdržati«, vztrajati v »poziciji napetosti«, v vmesnih prostorih. Lucija Stupica je v spremni besedi napisala, da ti prostori naplavljajo spoznanje, da je svet že zagnal kolesja sprememb.

V zbirki govorim o prostoru med dvema »ljubeznima«, govorim o trenju med preteklim in sedanjim, o zgodovinski travmi, ki je vpeta v doživljanje sveta »tukaj in sedaj«. Orišem različne odnose: ljubezenske, prijateljske, sorodstvene vezi. Zanima me, kako se ljudje srečujemo, kaj drug drugemu dajemo (in jemljemo), kaj je tisto, kar presega minljivost: »... in nastajam na novo, vmes med nama v prisotnosti« (pesem Vonj sena). To novo ni mogoče brez predhodnega doživljanja negotovosti, brez opuščanja utesnjujočih identitet, družbenih vzorcev.

V romantični poeziji pesnik/pesnica pogosto beži od vsakdanje, težavne resničnosti in išče uteho v idili narave (in drugod). Mene predvsem zanima, kako bivati z vsem kar je prisotno, tudi z bolečino, strahotami in trpljenjem. V zbirki sem zapisala, da se »brezkompromisno rokujem z življenjem«. Pišem skozi svojo lastno izkušnjo, si dovolim čutiti različne nianse tega »prijema«, »stiska«.

V enem od svojih (sicer manjših) delov se lahko poistovetim z romantično junakinjo. Čustva so mi zelo pomembna, jim sledim in zaupam (tudi zanosu, vznesenosti in predvsem radosti). Raziskovanje lastnih čustev pa razumem kot način komunikacije s svetom in ne kot beg.

Občudujem lepoto narave, a moj odnos do narave je precej kompleksen – v svoji knjigi med drugim pišem tudi o »robovih« pokrajine, o »napetih čeljustih zemlje« (pesem Smeti). Večino svojega časa namreč živim v neposrednem stiku z naravo, zato med nama (idilično) romantično razmerje ni mogoče. Za romantično ljubezen (tukaj pa sedaj nisem več pri obdobju romantike, temveč pri konstruktu romantične ljubezni), je namreč nujna razdalja, distanca (ne-odnos).

2) »Nihče me ni naučil napisati lezbične pesmi«, verz, po katerem je bil poimenovan tudi letošnji literarni večer ob dnevu vidnosti lezbijk, je zagotovo eden tistih, ki se bralki_cu zelo vtisnejo v spomin. Kako ste se torej vi sami naučili pisati pesmi z lezbično tematiko ter pesmi na splošno in v čem menite, da se ljubezenske pesmi o ženskah in nebinarnih osebah s perspektive žensk/nebinarnih oseb razlikujejo od tistih o moških?


Ko me je Suzana Tratnik povabila na literarni večer in z verzom iz moje pesmi (Nihče me ni naučil) poimenovala dogodek ob dnevu vidnosti lezbijk, sem se čutila počaščeno, hkrati pa sem čutila tudi nelagodje. Bolj, ko sem ostajala s tem nelagodjem, bolj sem se zavedala, da sem trčila ob lastne predsodke. Ob ozaveščanju tega »trka« pa sem začutila sram (zaradi tega, ker predsodke imam). Po dogodku je vse skupaj postalo precej lažje, kar me navdaja s hvaležnostjo.

Nekaj let nazaj, ko sem bila v v ljubezenskem odnosu z žensko, sem prvič ozavestila usedline homofobičnih čustev. Pred tem sem si domišljala, da jih ne premorem.

V pesmi Oblast pišem o notranjih glasovih, ki nasilno posegajo v intimno razmerje, v občutek zadovoljstva in povzročajo, da »najnežnejše vitice telesa zakrvavijo«.

V geštalt psihoterapiji govorimo o introjektih, ki smo jih v obliki pravil, norm, vedenjskih vzorcev, obrazcev »pogoltnili« vase. Vsa ta pravila, norme, ostajajo v nas kot tujki, ki blokirajo naše pristno bivanje, če jih ne ozavestimo oz. razgradimo. Naša družba je izrazito homofobična in menim, da se je skoraj nemogoče izogniti introjektom, ki jih producira.

Pisanje poezije je pri meni povezano z natančnim, neizprosno iskrenim opazovanjem notranjega (in zunanjega) dogajanja, s procesom ozaveščanja različnih odtenkov lastnega čutenja. Tukaj je pravzaprav vseeno o čem pišem, ali o razmerju z žensko ali o razmerju z moškim (ali o čemerkoli drugem). Je pa res, da se čutim bolj izpostavljeno, ko pišem o ljubezenskem odnosu z žensko (tako bi bilo tudi, če bi pisala o odnosu z nebinarno osebo).

Priznam, da sem potrebovala več poguma, da sem pesmi napisala, jim dovolila, da dobijo obliko na papirju in jih potem tudi objavila. Hkrati pa sem uživala v ustvarjalnem procesu, v katerem sem bila ves čas zelo avtentična.

Edina pot do tja, do užitka, ki je posledica avtentičnosti, je skozi sprejemanja lastne »drugosti« in s tem povezane bolečine, sramu, frustracije. Je tudi edini način, ki omogoča strpen in ljubeč odnos do ljudi in okolice.

Tisto »drugo« znotraj nas samih (notranji otrok, ki so ga ranili, prizadeli, seksualnost, življenjska energija, ki je ne znamo izraziti...), so marginalizirani, odrinjeni deli osebnosti.

Prepričana sem, da je sovraštvo, ki ga čutimo do marginalnih družbenih skupin, pravzaprav sovraštvo, ki je prvotno usmerjeno navznoter, a ni ozaveščeno. Je odraz naše nezmožnosti, da bi integrirali (prepoznali, sprejeli, ljubili) svoje mariginalizirane, odtujene dele.

Kako sem se naučila pisati pesmi? Hm, tako kot sem se naučila živeti, sprejemati izzive, se gibati: v odnosih...


3) Metafore in podobe v pesmih so na mnogih mestih zelo inovativne (ptiči, ki so padli v dimnik, »margarinovci«, ribe z belimi pajčolani, žaba, ki skoči iz ust,…). Kje jih najdete oz. ali so ti motivi po večini izmišljeni ali temeljijo na resničnih dogodkih/asociacijah iz resničnega življenja?


Metafore nastajajo v telesu, v stiku telesa z okoljem, so izmišljene in hkrati resnične. Nekatere pa dobesedno iztrgane iz življenja samega, kot npr. ptiči v dimniku. Avtentična, inovativna metafora je tista, ki preseže neko ustaljeno rabo jezika. Zdi se mi, da to pri meni nastaja spontano, sočasno pa tudi z določeno mero zavedanja. Ko govorim o zavedanju imam v mislih tako osredotočenost na lasten ustvarjalni proces, na potrebe teksta kot »organizma«, kot tudi poznavanje obstoječih načinov rabe jezika (branje poezije drugih avtorjev/avtoric).


4) V pesmi Žaba bralko_ca torej zaznamuje motiv žabe, ki skoči iz ust lirske subjektke. Ali ta strah temelji na izpovedovalkini živi, iracionalni otroški domišljiji ali na vražah, s katerimi odrasli strašijo otroke?


Ko sem pisala pesem Žaba, nisem imela v mislih vraž s katerimi odrasli strašijo otroke, temveč bolj negativne občutke, ki jih žaba zbuja (gnus, sluzavost, neprivlačnost, odvratnost). Vraže, pravljice, mitologija itn. pa vzpostavljajo in utrjujejo te negativne konotacije. V pravljici Žabji kralj je v ospredju zgodbe motiv gnusa. Mimogrede: všeč mi je prvotna verzija pravljice, v kateri princesa vrže žabo ob steno in se na takšen način zoperstavi svojemu očetu, nosilcu patriarhalne družinske/družbene ureditev.

V moji pesmi žaba predstavlja »drugost«, tisto kar je »drugo« od splošno sprejetih normativov, univerzalnih subjektivitet, to pa je »strašno« in nas straši. Na koncu pesmi jo postavim ob bok drugim živalim in ji morda na ta način vrnem dostojanstvo.


5) V številnih pesmih govorite o vojnih grozotah, ki so jih izpovedovalkine_i prednice_ki ali njihove_i znanke_ci doživele_i med 2. svetovno vojno. Koliko tovrstnih zgodb so vam babice in dedki pripovedovale_i kot otroku in kako ste jih doživljali takrat v primerjavi s tem, kako jih doživljate zdaj?


Pokojna babica je veliko govorila o vojnih grozotah, njene zgobe so se v otroštvu vtisnile v moj imaginarij. Bolj kot o teh zgodbah pa v svojih pesmih pišem o spominu, ki se zapisuje v v telo. »V telesu je zapisano vse, glasovi naših prednikov in prednic, travme iz preteklosti, modrosti, ki lahko olajšajo življenje« (o tem pišem v enem od svojih esejističnih zapisov). Že v fazi zarodka, so naše celice prežete z informacijami iz okolja (npr. čustveno stanje matere, njen odnos z lastno materjo, družinske travme itn.). Sicer verjamem, da se na ravni duše to zgodi že dosti prej.

Ko mi je babica pripovedovala zgodbe, sem se kot otrok telesno odzivala na njena čustvena stanja, zaznala sem, kdaj se ji je zatresel glas, kdaj jo je preplavila žalost. Na nebesedni ravni sem čutila njen sram (v pesmi Živali pišem o razčlovečenju, ki so ga doživljali ljudje v koncentracijskih taboriščih), ki je globoko zaznamoval moje življenje.

Tisto, kar se je spremenilo, kar je drugače kot v otroštvu (ali zgodnji mladosti), je to, da sem pričela o sramu govoriti in pisati. Sram namreč lahko preživi le v molku in notranji osamitvi človeka pred drugimi ljudmi. V študiju geštalt psihoterapije sem se precej soočala s sramom (izkustveno in na ravni teorije). Sram kot »bolezen duše« človeka odreže od drugih ljudi, če pa smo sposobni sram detabuizirati v sočutnem dialogu, ga izraziti, izgubi svojo moč. Pozitivno nasprotje sramu, je ponos, ki se odraža v človekovi želji, da se pokaže, je viden. Sicer pa ima tudi sam sram pozitivno vlogo v procesu socializacije (kar pa je nekaj drugega kot zasramovanje).


6) Nekatere pesmi izražajo ostro kritiko sistema, v katerem begunke_ce in migrantke_e postavlja v brezupen položaj. Kako bi primerjali njihov položaj v Sloveniji in na Finskem, kjer ste tudi prebivali?


Na Finskem sem bivala zgolj kratek čas - tri leta zapored v umetniški rezidenci Jarvillina, a ne več kot 14 dni v kosu. Rezidenca je sredi narave, tako, da nisem imela veliko stika z mestnim življenjem. Sicer sem imela priložnost govoriti z različnimi umetniki/umetnicami, ki so prihajali tja. Prijateljica, ki živi na Finskem mi je pripovedovala o tem, da jo skrbi porast nacionalizma in fašizma, in da ljudje niso tako zelo sprejemajoči, kot bi si ona želela (še posebej ne v manjših krajih in v vaseh). Na podlagi (skromnih) izkušenj, ki jih imam, težko primerjam položaj beguncev v Sloveniji in na Finskem.


Spremljam sicer, kaj se dogaja v Sloveniji. Bila sem zelo razočarana nad sovražnim govorom ljudi na Facebooku, ko se je pričela begunska kriza in nasploh nad tem, kako se je država lotila reševanja celotne situacije. Prijateljica, ki je delala v begunskem centru mi je poročala o slabih razmerah in odnosih. Sicer poznam veliko ljudi in organizacij, ki se trudijo nuditi pomoč, kar me navdaja z upanjem.


V posreden stik z begunci prihajam, odkar bivam na Hrvojih, ob hrvaški meji. Ko se sprehajam po gozdovih pogosto naletim na kupe odvrženih oblek, ponošene čevlje, ki jih ljudje puščajo za sabo. Včasih, ko piha burja in dežuje, si jih predstavljam tam zunaj (premražene in utrujene) in me stiska pri srcu.


7) V številnih pesmih je zaznati povezanost izpovedovalke z naravo, ponekod prek zatekanja v spiritualnost. Kako pomembna vam je duhovnost v vsakdanjem življenju/koliko pozornosti ji posvečate?


Besedo »zatekanje« razumem v kontekstu bega (ali celo obupa), ko morda ni druge izbire. Zato bi težko rekla, da se v duhovnost »zatekam«, bolj se »pritekam«... Duhovnost ni nekaj, česar bi se lahko priučila v kognitivnem smislu, zame to ni spekter pravil, zapovedi, gre bolj za način bivanja, vstopanja v odnose, gre za proces ostrenja zavedanja. Ko govorim o zavedanju imam v mislih opazovanje procesov življenja, npr. svojega lastnega: kako se odzivam na svet, kako se povezujem, odmikam, poglabljam vezi. Kot specializantka geštalt psihoterapije se osredotočam na procese drugih ljudi, kar me polni in osrečuje. Uživam tudi kot mentorica izkustvenih delavnic pisanja. Ko sledim kreativni energiji, postajam del nečesa, kar presega mojo individualnost in je skupno vsem (ne glede na spol, etnično pripadnost, seksualno usmerjenost itn).


Zavedam se, da kadar škodim sama sebi, škodim tudi drugim. Zato se trudim, da sama sebi ne škodujem (četudi je včasih to kar velik izziv). Verjamem, da smo »mi sami« svet, občutek ločenosti od okolja pa je eden od najbolj bolečih občutkov (o tem sem pisala tudi zgoraj, ko sem govorila o sramu).


Meditacija, joga, geštalt psihoterapija, budistična filozofija, pisanje, vse to kar je del mojega življenja, je tudi del mojega »pritekanja« o katerem (zgoraj) govorim, način vstopanja v »širši tok«. Pri tem pa me poganja moja »živa« radovednost, ki se z leti celo stopnjuje.


8) Doktorirali ste iz ženskih študij in feministične teorije. Kako bi rekli, da se vaše zanimanje in obsežno znanje o ženski v družbi odraža v vaši poeziji?


Ko sem pisala drugo knjigo Zakaj bi omenjala Ahila, sem pričela v svoje pesmi vnašati motive in vsebine vezane na položaj žensk v družbi. Zelo redko to počnem programsko. V moji zadnji knjigi je samo ena pesem, ki je malce programsko obarvana, vse ostale so nastale spontano. Vsebine torej prehajajo v pesem, v svojem lastnem ritmu. Zgoraj sem omenila, da razumem tekst kot organizem, ki ima svoje lastne zakonitosti. Kot avtorica sledim tem zakonitostim, jim služim (in ne obratno).

Za sam študij (in kasneje raziskovalno in predavateljsko delo) sem se odločila, ker se me vsebine vezane na položaj žensk osebno dotikajo, me vznemirjajo in so družbeno aktualne. Skozi »kanal osebnega« pa se zlivajo v pesmi.



9) Vaša lirska subjektka je biseksualka. Kako bi ocenili položaj biseksualk_cev v družbi in znotraj LGBTQ+ skupnosti? Menite, da s(m)o do določene mere spregledani?


Težko ocenim položaj biseksualk/biseksualcev znotraj LGBT skupnosti, ker v teh skupnostih nisem prav veliko prisotna. Dolgo sem imela občutek, da so LGBT prostori precej zaprti in tudi nisem pomislila, da bi iskala dialog (vezan na problematiko biseksulnosti) znotraj teh prostorov. Sedaj (zadnja leta), ko se poskušam bolj svobodno gibati, prihaja do sprememb v mojem dojemanju LGBT skupnosti. Predvsem po zadnjem dogodku, ki ga zgoraj omenjam, ko sem se začutila sprejeto (očitno pa sem se tudi sama odprla za to, da sem lahko »sprejemala«). Upam, da bom imela takšnih priložnosti še več.

V širšem družbenem prostoru se mi zdi problematika biseksualnosti spregledana. Biseksualnost se pogosto enači s perverzijo (ali nečim kar je »erotično pikantno«, kar pritegne na površinski ravni) ali pa z neko fazo v razvoju (v času pubertete). Zdi se mi, da se vsebin vezanih na biseksualnost ne jemlje dovolj resno.

Samo sebe sicer dojemam kot biseksualko, a to ni neka statična identiteta. Seksualnost je zame prostrano, kreativno polje, kjer je mogoče gibanje in spreminjanje. Nihče ne bi smel izvajati kontrole nad tem »kako« in »koga ljubimo«, a to se (žal) dogaja.

Zdi se mi, da bi bilo potrebno o biseksualnosti govoriti tudi znotraj širših razprav. Morda mi uspe tudi sami kaj organizirati, napisati...



10) Kako bi rekli, da se tematike v vaši poeziji gibljejo iz zbirke v zbirko? Katere se spreminjajo/katere ostajajo enake?


Zanimivo je to, da sem ugotovila, da se tematike s predzadnje knjige (Dolgo smo čakali na dež) preslikavajo v zadnjo knjigo. Ne vem, ali je to dobro ali slabo. Bodo kritiki kaj več povedali o tem.


11) Katere LGBTQ+ avtorice_je bi priporočali v branje oz. katere_i vas navdihujejo?


Ne vem, če je Virgina Woolf obravnavana kot LGBT avtorica, a bi jo želela omeniti, ker mi je zelo ljuba. Kar nekaj LGBT teoretičark se je ukvarjalo z njenimi vsebinami.

Drugače pa je toliko odličnih pesnic, ki me navdihujejo: Mary Oliver, Elizabeth Bishop, Carol Ann Duffy, Adrienne Rich (knjige teh avtoric imam stalno pri sebi).

V tem trenutku berem poezijo Christin Peri Rossi, ki je pred kratkim izšla pri založbi Aleph, njeno pisanje me pritegne.

Tudi znotraj slovenskega kroga je kar nekaj izbire: Anja Golob, Nina Dragičević, Nataša Velikonja, Kristina Hočevar...


Veronika Razpotnik


Veronika Razpotnik (1997) je po izobrazbi in spolni usmerjenosti bi-okemičarka. Tekom svoje literarne poti, ki je še v fazi asfaltiranja, je postala ena izmed finalistov 19. in 21. Pesniške olimpijade, na literarnem natečaju Rdeča nit 2019 prejela prvo nagrado v kategoriji poezija ter se uvrstila v finale natečaja za najboljšo protestno pesem ali družbeno satiro – Mentorjev feferon. Objavljala je v revijah Mentor, Spirala, Novi zvon, na spletnih platformah LUD Literatura in Koridor – Križišča umetnosti ter v Lezbozinu in Bizinu. Deluje tudi kot urednica. Veronika je kot članica skupine Akademski kolegij študentom! v letu 2019 svojo poezijo v precejšnji meri povezovala s temo stanovanjske problematike, kar je pretenciozen izraz za njen wannabe aktivizem. Že dolgo si želi napisati srečno pesem, a ji do zdaj še ni uspelo. Poje v zboru, na urah solo petja ali pod tušem in v družbi mačk uživa bolj kot v družbi ljudi.