Intervju z Aljažem Koprivnikarjem

Updated: Apr 2



Foto: Gaja Kutnjak


Aljaž Koprivnikar, pesnik, literarni kritik, urednik in producent. Redno sodeluje z različnimi slovenskimi in mednarodnimi literarnimi organizacijami. Njegov pesniški prvenec Ανατομία je leta 2019 izšel pri grški založbi Vakxikon, istega leta pa je Anatomija izšla še pri Centru za slovensko književnost. Sicer so njegove pesmi objavljene v različnih literarnih revijah ali antologijah ter prevedene v angleščino, češčino, grščino, hrvaščino, nemščino, makedonščino, portugalščino, srbščino in španščino. Trenutno živi med več mesti; Ljubljano, Berlinom, Prago in Lizbono. V prvo se vrača po slovensko literaturo in organizira Mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike, Festival literature sveta Fabula in Slovenske dneve knjige; v drugem pripravlja Antologijo mlade slovenske književnosti v nemškem prevodu; v tretji je eden programskih direktorjev mednarodnega literarnega festivala Prague Microfestival; v zadnji pa pogosto poučuje na Faculdade de Letras. Trenutno pripravlja novo pesniško zbirko za grški literarni trg.



1) V vaši zbirki Anatomija je na številnih mestih mogoče najti nizanje statističnih ali številčnih podatkov, navezovanje na biološka dejstva in v določenih delih zbirke, objektiven, brezoseben slog pisanja kot orodje za izražanje cinizma. Že sam naslov zbirke, Anatomija, spominja na to. Vam je znanost tudi sicer blizu? Kaj vas je vznemirilo do te mere, da ste v pesmih uporabljali tako podrobne biološke podatke in kraje označevali z geografskimi širinami?

Znanost mi je blizu kot so mi blizu vsa človeška prizadevanja za spoznavanje in razumevanje sveta ter nas samih kot živih in čutečih bitji. V zbirki pravzaprav vzporejam pesniški in znanstveni diskurz ravno zavoljo tega, ker oba omogočata svojevrstne pristope doseganja spoznanja in resnice. Na eni strani smo izgrajeni iz golih dejstev in številk, na drugi (vsaj tako osebno verjamem) sestavljeni tudi bolj zapleteno in (ne)razumno – in tu lahko globoke uvide prinese tudi poezija. Številke me seveda ne nek način vznemirjajo, sporočajo kako majhni in nepomembni smo lahko, iz našega telesa ustvarjajo biološki stroj, ki pa mu je poezija v nasprotju (ali pa celo sozvočju) z znanostjo zmožna dati tudi dodatne uvide in drugačne atribute.

2) V Anatomiji migracij so deli pesmi v tujih jezikih - nemščini, portugalščini češčini in grščini. Govorite oz. vsaj delno govorite te jezike ali so vam pri tem pomagali prevajalci? Čemu zbirka ne vsebuje opomb s prevodi teh pasaž?

Do neke mere govorim ali vsaj razumem vse jezike, ki se pojavijo v Anatomiji. Da dele pesmi v omenjenem razdelku pustim v tujem jeziku je posledica zavestne odločitve, ker gre v posameznih pesmih za komunikacijo lirskega subjekta s tujim svetom, podobno kot se tudi migranti na svojih poteh premikajo čez neznano ozemlje. Verzov v tujih jezikih ravno zato nisem želel prevajati v slovenščino, saj omogočajo drug in drugačen nivo komunikacije v večglasju oseb, ki so ujete znotraj pesmi.


3) Nekatere pesmi so zapisane v obliki fragmentov. Kakšen učinek ste s tem želeli doseči?

Uporaba fragmentarnosti v določenih pesmih se vzpostavlja na dveh ravneh, prva nakazuje na fragmentarnost sveta v katerem živimo in našo lastno nezaključenost, druga oblikovno bralcu/bralki omogoča branje iz različnih perspektiv. Želja (kot pisca) pri tem ostaja zavedanje, da je vse izgrajeno iz fragmentov, iz njih lahko gradimo celoto, se hkrati usrediščimo v posamezne segmente kot gradnike te celote, na samem koncu pa tudi razpademo – fragment za fragmentom.

4) V zbirki je mogoče zaznati več tesnobe zaradi čustvene oddaljenosti od določenih oseb, ki so lirskemu subjektu sicer prostorsko blizu kot zaradi fizične oddaljenosti od domače države oz. rodnega kraja. To je še dodatno poudarjeno z občutji zatohlosti, ki jih izzove matična država. Je to tudi vaša realnost, ko živite v tujini ali vas pogosto daje domotožje?

Opažam, da moje občutje za dom vse bolj postaja razpršeno, a ob tem sicer ne pozabljam na izhodiščno domovino, četudi se v njej resnici na ljubo vse manj počutim domač. Nacionalna identiteta mi pravzaprav ni blizu, počutim se prebivalec sveta (oziroma, če se moram zamejiti, državljan Evropske unije), tako tudi svojo realnost večji del ne vzpostavljam glede na države, pač pa na mesta (pre)bivanja. Vsi prostori v katerih bivam me tako na nek način navdušujejo in povzročajo domotožje, predvsem v času ko ne bivam tam - zlato Prago imam rad, saj mi prinaša vonj po srednjeevropski nostalgiji, izjemno arhitekturo, gledališče in literaturo; kulturno raznolik ter živahen Berlin me privlači in odbija hkrati s svojo velikostjo in kaotičnostjo, pri čemer domačnost najdem predvsem v starih četrtih, ki jim je bilo prizaneseno uničenje druge svetovne vojne; bela Ljubljana s svojo majhnostjo prinaša prikupnost, a tudi malomeščansko zatohlost in status quo; v Lizboni pa sem zase našel skorajda popolno zlitje, koprnenje fada, saudade in mistično poezijo, sol v zraku in barve v modro, roza, belih odtenkih, ki polepšujejo jutra.


5) V Anatomiji družine opisujete »sveto družino«, ki je bila hospitalizirana na psihiatriji. Večina bralcev ta cikel najverjetneje dojema kot ostro kritiko. Kaj so ti literarni »izpisi iz kartotek« v resnici?


Literarni izpisi iz kartotek so pesniška izmišljija, po drugi strani pa zajemajo iz resničnosti sveta. Pri omenjenem ciklu so mi bili izjemno zanimivi odzivi moje družine, ki je na samem začetku mislila, da so pesmi navdihnjene na njihovih primerih. Vsako prepoznavanje je seveda dobrodošlo, a vsaj v večji sliki, so vse podobnosti z resničnim življenjem zgolj naključne. Siceršnja kritika je pri ciklu izpostavljena iz dveh smeri – skozi vzpostavitev svete družine gre za kritiko tradicionalizma, kaj naj bi družinska celica bila (ali morala biti), na drugi pa se gre seveda za zavedanje, da vsak posameznik (v celici ali izven te) nosi svoje breme, svoje strahove in anomalije.


6) Anatomija poetike močno kritizirate literarno sceno, predvsem v Sloveniji. Imate z njo slabe izkušnje?

Cikel Anatomija poetike je na eni strani sarkastični oris slovenske literarne scene, na drugi pa isti sceni seveda pripadam tudi sam in jo soustvarjam, zatorej iz kritike ne odvzemam tudi lastne osebe. V letih delovanja za slovensko literaturo oziroma kulturo se mi je nabralo kar nekaj negativnih (pa tudi pozitivnih) izkušenj. Ne glede na vse (ter na dejstvo, da sem vpet v sceno) slednjo pogosto gledam kot veliko incestuozno tragikomedijo (ki pa je sposobna tudi izjemnega ustvarjanja) in kot sem že večkrat dejal, za slovensko literaturo menim, da je večji del prav sama sebi največja sovražnica - zavoljo tega za njo najrajši delam iz daljave, varnega objema tujine.


7) Tudi problematiki migracij ste posvetili celotno poglavje svoje zbirke. Vas slab položaj beguncev ter migrantov v zahodnem svetu kot nekoga, ki je že toliko let vezan na tujino, osebno prizadene?

Vsaka neenakopravnost, nesprejemanje, (iz)ločitev in sovražnost iz strani družbe nasproti posameznika/posameznice ali družbene skupine me kot človeka prizadenejo. Osebno mi je izjemno žal, da ne glede na razum, ki naj ga bi premogli, pogosto ne premoremo skrb za sočloveka, se ne želimo postaviti v tujo kožo. Osebni odhod in zavestno življenje v tujini vsekakor ne morem primerjati z migranti, moja pozicija je privilegirana in tega se globoko zavedam. A na drugi strani tudi moj odhod iz domovine na nek način vsaj na začetku ni bil nekaj kar sem si osebno želel, a mi kaj drugega kot izhod ni preostalo. Morda tudi zato vsak element premika, migriranja, presojam nekoliko bolj empatično in mu kot ustvarjalec namenjam večje zanimanje.


8) Vaša poezija je nekakšen preplet intimnega notranjega sveta in kritike aktualnega političnega ter družbenega dogajanja in zdi se, da je oboje zastopano v približno enaki meri. Se strinjate? Vas kaj od tega dvojega bolj motivira za pisanje in zakaj?


Ljudje smo izgrajeni tako iz notranjega kot zunanjega dogajanja, obema posvečam (večidel) enakovredno pozornost, saj sta oba gradnika naše osebnosti in sveta, ki nas obkroža. Osebno mislim, da je vsako pesniško dejanje lahko tudi politično (ali vsaj družbeno) dejanje in moje oči ostajajo široko odpre navznoter in navzven. Pozoren sem na premike v notranjem, intimnem svetu, vsekakor pa ne želim zanikati vplivov, ki na notranji svet prihajajo iz zunanjega, družbenega dogajanja. Osebnostno sem ambivalenten, dojemam se kot izrazito politični človek, a hkrati v umetnosti iščem tudi uteho od resničnega sveta (kjer tega lahko reproduciram, opozarjam na anomalije zunanjosti, jih preiskujem, gradim na alternativni način), a hkrati ponovno menim, da gre eno z drugim z roko v roki (vsaj v mojem primeru).


9) V Anatomiji dvojine ste pesmi posvečali številnim znanim in manj znanim avtorjem. Kaj vam pomeni dvojina z npr. Roso Luxemburg in kako jo občutite ter kako občutite dvojino s kom drugim, ki mu posvečate katero od svojih preostalih pesmi in za katerega povprečen bralec še ni slišal?

Dvojino (vsaj v nekem primeru in ne nujno gramatično) doživljam kot najvišjo stopnjo zavesti in (pre)bivanja. Cikel Antomija dvojine omogoča prav tako – bližino z velikimi imeni kot tudi neznanimi posamezniki/posameznicami, pri obojih je ravno bližina in vzpostavitev dvojine tista, ki nas dela človeške. Cikel ne dela razlik in hkrati na enem mestu prinaša zavedanje, da vsi na svoji poti med drugim iščemo tudi Drugo/Drugega. Bližino pri tem lahko doživljam tako z mrtvimi, velikimi imeni, ki so vplivala na moje življenje in miselnost, kot tudi s tistimi, ki trenutno ali pa so v preteklosti soustvarjali mojo realiteto in smo si med seboj izmenjali čustvovanje in človeško bližino. Pri tem ne poznam hierarhije, obstajajo ljudje, s katerimi smo si prekrižali poti in nas družijo naključna srečanja in znanstva, ki morda niso segla najglobje, spet drugje je bližina pustila globlje odtise na koži. Znotraj dvojine svoje odnose poskušam negovati z veliko skrbnostjo, toplino in razumevanjem Drugega, četudi v svoji hkratni želji po osami ter tekanju sem in tja morda nisem najbolj tipičen primer posredovanja dvojine - pri čemer pa resnici na ljubo ne sledim tradicionalno posredovanim vzorcem kaj pomeni intima in kaj prijateljstvo.


10) V kateri od držav, v katerih prebivate oz. ste prebivali, menite, da je položaj LGBTQIA+ skupnosti najboljši oz. najslabši?

Položaj LGBTQIA+ skupnosti v državah mojega prebivanja je zakonsko gledano zagotovo najboljši na Portugalskem, temu sledi Nemčija, nato Slovenija in na zadnjem mestu Češka republika (če se omejimo na statistična dejstva in pridobljene pravice). A po drugi strani sama praksa lahko priča drugače, osebno sem enega večjih napadov na LGBTQIA+ skupnosti doživel prav v Lizboni, ob tem pa je potrebno na primeru Češke republike izpostaviti tudi historično dejstvo, da so napadi na LGBTQIA+ skupnost (ne glede na manko enakopravnosti v določenih zakonskih ureditvah) precej redki, tudi zato, ker je češka družba izrazito sekularna (72% prebivalstva Češke republike ne veruje v nobeno od religij) in Cerkev nima moči posredovanja »svojih sporočil« med ljudstvo. Zatorej je položaj težko presojati črno-belo, v glavnem (in na splošno) pa bi lahko rekli, da so med vsemi državami velike razlike med urbanim in ruralnimi deli držav (ko pride do sprejemanja »drugačnosti«), tudi časovno gledano je v primeru nekaterih viden velik preboj (denimo Portugalska in Nemčija), spet pri drugih, postopna izguba že pridobljenih pravic (Češka republika, ki vse bolj tone v diktat Višegrajske skupine). Osebno sem bil izgrajen in vzgojen v misli, da svoj položaj v družbi izgradiš sam (ne glede na omejitve in zahteve), zatorej v nobeni od držav ne dopuščam, da bi siceršnja zunanja dejstva kaj pretirano vplivala na moje lastno življenje in krog, v katerem prebivam.



Veronika Razpotnik


Veronika Razpotnik (1997) je po izobrazbi in spolni usmerjenosti bi-okemičarka. Tekom svoje literarne poti, ki je še v fazi asfaltiranja, je postala ena izmed finalistov 19. in 21. Pesniške olimpijade, na literarnem natečaju Rdeča nit 2019 prejela prvo nagrado v kategoriji poezija ter se uvrstila v finale natečaja za najboljšo protestno pesem ali družbeno satiro – Mentorjev feferon. Objavljala je v revijah Mentor, Spirala, Novi zvon, na spletnih platformah LUD Literatura in Koridor – Križišča umetnosti ter v Lezbozinu in Bizinu. Deluje tudi kot urednica. Veronika je kot članica skupine Akademski kolegij študentom! v letu 2019 svojo poezijo v precejšnji meri povezovala s temo stanovanjske problematike, kar je pretenciozen izraz za njen wannabe aktivizem. Že dolgo si želi napisati srečno pesem, a ji do zdaj še ni uspelo. Poje v zboru, na urah solo petja ali pod tušem in v družbi mačk uživa bolj kot v družbi ljudi.