Intervju s Suzano Tratnik


Foto: Nina Ferkolj


Suzana Tratnik (1963, Murska Sobota) je diplomirala iz sociologije in magistrirala iz antropologije spolov. Živi in dela v Ljubljani kot pisateljica, prevajalka, publicistka, literarna mentorica in lezbična aktivistka. Objavila je sedem kratkroproznih zbirk, pet romanov, otroško slikanico, napisala je monodramo, radijsko igro in več esejističnih del. Leta 2007 je prejela nagrado Prešernovega sklada za literaturo, leta 2017 nagrado Novo mesto short za kratko prozo in leta 2018 nagrado desetnica za najboljše mladinsko in otroško delo. Njene knjige in kratke zgodbe so prevedene v več kot dvajset jezikov.


Avtoričin peti roman Pontonski most je izšel leta 2020 pri založbi Beletrina. Dogajanje je postavljeno v 90. leta prejšnjega stoletja, čas velikih političnih sprememb in legitimizacije sovražnega govora do manjšin. Glavna junakinja Jana je večna študentka, ki jo bremenijo razhod s težavno partnerko Simi, napadi tesnobe, osamljenost in življenje na družbenem robu.



Kako je nastajal roman Pontonski most? Kaj je bila prva ideja, o kateri ste želeli pisati, kateri liki so nastali najprej in kateri so bili dodani pozneje?


Najbrž je bila čisto prva zamisel pisati o občutjih tesnobe in o tem, kako lahko intimni odnosi, tako prijateljski kakor partnerski, ta občutja osvobajajo ali jih še poglobljajo. Zanimalo me je raziskovati, kako in kdaj se pojavijo občutki anksioznosti, in koliko je pri tem lastnega »deleža«. Vajene_i smo, da za vse svoje slabe občutke najprej okrivimo svoje okoliščine, neustrezne odnose ali pa eksistenčne krize. Šele ko se zares vržemo v premišljanje o vsem tem, kot se tudi Jana, lahko obrnemo perspektivo. Jana začne počasi ugotavljati, da ji tesnobne in manjvrednostne občutke res vzbujajo druge_i ali določene situacije, izvirajo pa iz nje same, zato pač mora preprosto začeti pri sebi. Najprej so nastali liki Jane in prijateljic Ane, Ed in Son. Simi je je nenehno prisoten lik, a vsa interakcija z njo je postavljena v preteklost, v trenutku, ko se roman začne, je ni več zraven. Nisem videla pravega smisla, da bi jo pripeljala v sedanji čas, ker me je bolj zanimala Janina usoda. Ostali liki, tudi tisti bolj stranski, nastopijo v romanu nekoliko pozneje in so nastajali tudi sproti med pisanjem.


Glavna junakinja Jana zaradi napadov tesnobe obiskuje terapijo. To se zdi nenavadno za čas proti koncu 90-ih. V kolikšni meri je bila tovrstna zdravstvena oskrba takrat na voljo v Sloveniji in koliko so se ljudje v resnici odločali zanjo? Menite, da je bila tema mentalnega zdravja v LGBTQ+ skupnosti manj stigmatizirana kot v družbi na splošno?


Govor o psihoterapiji je bil vedno prisoten, tudi v devetdesetih. Takrat ljudje zvečine resda niso želeli na terapijo preko zavarovanja, ampak raje bolj anonimno, k zasebnikom, kar pa je bilo za večino predrago. Našli pa so se tudi alternativni načini za obiskovanje terapije, tako kot recimo pri Janini terapevtki, ki z zdravljenimi odvisnicami_ki in ljudmi bez dohodkov dela pro bono. Sama sem v devetdesetih vpisala magistrski študij antropologije spolov na ISH. Med drugim smo imeli tudi Uvod v psihoanalizo in v okviru tega predmeta pol leta skupinske psihoanalize, ki je bila izjemno zanimiva in nepozabna izkušnja. Ne zdi se mi, da je bila takrat tema mentalnega zdravja v lezbično-gejevski skupnosti (ne moremo še zares govoriti o LGBT skupnosti) kaj bistveno manj stigmatizirana. Zelo smo si prizadevale_i za ohranitev lastnega duševnega zdravja ali vsaj za nadzor nad njim, saj je bilo takrat še bolj navzoče to, da se je vzrok za vsako težavo ali stisko takoj začel iskati v spolni usmerjenosti, in to je pomenilo nenehno sekundarno medikalizacijo same homoseksualnosti. Danes so se stvari že v sami družbi precej spremenile. V javnosti je veliko več govora o duševnih stiskah, predvsem pa o kroničnem pomanjkanju terapevtk_ov. Tudi v LGBT skupnosti to ni več tak strašen tabu, vendar pa je vse več tudi nekakšnega samodiagnosticiranja, ko je že skoraj vsakdo na nekem t. i. spektru avtističnih in drugih motenj in to po lastni domnevi.


V romanu je čutiti zadušljivost, zdolgočasenost in brezizhodnost, ki jih občutijo junakinje, ne glede na njihovo karierno pot in socialno ter družinsko okolje, iz katerega prihajajo. Kaj menite, da so glavni razlogi za te občutke?


Zdolgočasenost res ni njihov problem, saj so se vsem junakinjam dogajale divje stvari, morda zdaj malo manj, ker so zdaj povečini v nekakšnem leru življenja, pred spremembami oziroma v času osebne transformacije, ko nikoli ni lahko in se je treba zaustaviti in premisliti svoj položaj. Simi je na zdravljenju v Nemčiji, Jana pa se spominja bližnje preteklosti, ki jo je povečini preživela zunaj, torej v druženju, zdaj pa ji to ne ustreza več in rešuje stare dolgove na faksu, hkrati pa išče nove stvari v svojem življenju. Obenem je tako zanjo kot npr. za prijateljico Ano vse še težje, saj sta tudi zato, ker ponosno in brez skrivaštva živita lezbično identiteto, bolj osamljeni ali pa prepuščeni sami sebi, kot npr. Sanja, ki je postala mlada podjetnica in se pridružuje neoliberalnemu prepričanju, da nihče ne potrebuje več ne lezbičnega aktivizma niti refleksije, saj je v tem mišljenjskem vzorcu lezbičnost zgolj nekaj, kar se dogaja v spalnici. Jana se seveda pogosto počuti prazno in žalostno, saj žaluje tudi za propadlo zvezo, četudi je razhod najboljše, kar se ji je zgodilo. A vendar potrebuje čas, da se navadi na samsko življenje in ga osmisli zase.


Ljubezen med junakinjami je divja in strastna, vendar pa se odnosi hkrati zdijo hladni in površinski, kot da romantične zveze, še bolj pa priložnostna seksualna razmerja, ne bi bili kraj za izražanje osebnih težav. Se strinjate in zakaj menite, da so odnosi predstavljeni na tak način?


Rekla bi, da so ljubezenska razmerja v romanu resda velikokrat polna in strastna, pa tudi kratkotrajna ali nezanesljiva, saj temeljijo bolj na iluzijah, ki jih gojimo o idealni drugi. Toplejša in močnejša so zato prijateljska razmerja, denimo med Jano in Ano, ki sta kljub premorom in sporom ostali zaupnici in tudi podpornici druga druge. Romantična razmerja morda velikokrat niso kraj za izražanje osebnih težav, ampak so prej moment, ko se predstavljamo v najlepši luči in v taki želimo videti tudi druge. Tudi Jana in Simi se sprva sončita in oplajata v svojih lastnih iluzijah. Jana je prepričana, da ji je končno padla sekira v med s tako »sanjsko partnerko«, ki naj bi jo ozdravila vseh kompleksov in potešila njeno potrebo po ljubezni. Toda Simi je daleč od tega, da bi kogarkoli zdravila in podpirala, saj v njun odnos sebično uvozi vse svoje težave, saj kot odvisnica drugače niti ne more, Jana pa pade na finto in zaman »pomaga« in rešuje Simijine težave, naivno misleč, da rešuje sam odnos. Slednjič le posumi, da je s takim razmerjem nekaj zelo narobe, saj nje same in njenih problemov v razmerju praktično ni, ker je vsega »pozaugala« Simi. Sedanji čas v romanu je tako obdobje raz-očaranj, tudi prepoznave lastnih iluzij, ki jih gojimo v ljubezni, in iz tega izvirajočih nerealnih pričakovanj, da nas bodo odrešile in osrečile druge osebe. Jana v bistvu spozna tudi to, da iz najvišjih oblakov treščiš naravnost dol v trdo realnost, kjer je že ves čas vse narobe. Seveda je bilo že na začetku očitno, da je Simi problematična partnerka, a ravno iluzije so največje Janine blodnje, za katere pa dolgo časa žrtvuje preveč. Predvsem preveč sebe.


Eden izmed izrazitih motivov v romanu so droge, posebej heroin. Zdi se, da je zaradi ozaveščenosti o nevarnosti heroina danes njegova poraba manjša kot v času dogajanja romana. Ste skozi leta opazili, kdaj se je heroin v Sloveniji pojavil in kdaj je njegova poraba začela upadati?


Devetdeseta so bila čas rejva, uporabe rekreativnih drog, dolgotrajnih zabav in iskanja nekakšne alternativne skupnosti ljubezni in razumevanja. Seveda vse skupaj zveni precej iluzorno, toda nikoli ni bilo kaj pride drugače. Heroin je bil že dolgo navzoč v teh krajih, že v Jugoslaviji, ne vem, kako dolgo, ker se nisem nikoli posebej ukvarjala s tem. Najbrž ga je bilo še v sedemdesetih letih malo (razen v Beogradu, kjer je bila precejšnja in razvpita džank scena), zagotovo pa ga še v začetku osemdesetih ni bilo v manjših slovenskih krajih, ravno tako ne trave. Ne bi si drznila trditi, da raba heroina kakorkoli upada — o tem le premalo vem, morda se le malo spreminjajo načini uživanja ali pa se uporabnice_ki začasno oprimejo (vbrizgavanja) drugih substanc, do katerih laže pridejo. Trde droge so pa vedno blizu nas.


Vseprisoten motiv je tudi beg iz realnosti. Kaj menite, da imajo vsi liki skupnega, pred čem bežijo in s čem se najtežje soočajo?


V trenutku, ko spoznamo Jano v prvem poglavju, se počasi vrača v realnost, kar pa ji težko pada. Mora se soočiti s svojimi strahovi, z mankom, ki ga čuti, z vprašanjem, kaj hoče v resnici početi v življenju, če sploh kaj, in s tem, da hoče živeti naprej sama. Junakinje pa bežijo, kolikor bežijo, pač pred tem, česar večina ne bi hotela v življenju, sploh ne v času študija in ko si še mlad. Izogibajo se odgovornosti zase in za partnerko oziroma druge ljudi, ne zanima jih toliko, kako si bodo zagotovile lastno eksistenco brez tuje pomoči, še vedno iščejo ravnovesje med nekim poklicem in tem, kar jih v življenju resnično veseli… Jana začenja pri sebi zelo dobro prepoznavati trenutke, ko bi se ponovno rada izognila določeni situaciji ali naredila neumnost, kot je bila dotlej vajena, a se zdaj raje pošali na svoj račun in poskuša ravnati drugače, četudi še ne zna. Seveda pa je vsakomur namenjen — ali pa si ga vsakdo izbere — lasten način reševanja in vzpostavljanja boljše strategije za spoprijemanje z življenjem. Jana se hoče osamosvojiti čustveno in finančno in končno nekaj ustvariti zase, zato slednjič le izda knjigo kolumn. Ana je krepko zabredla, a se še drži na površini do zadnjega, ko mora narediti korak naprej ali nazaj. Takrat se odloči, da se bo sama spucala horsa in s to močjo začela znova. Sanja je postala podjetnica, Prerok je odšel v Afriko oziroma izginil v neznano…



Kateri od likov iz romana vam je najbližje?


Gotovo Jana, saj sem pri pisanju izhajala iz njene usode, njenega ironičnega odnosa do okoliščin, ljudi in doživljanja sveta. Najljubša pa sta mi Ana in Prerok. Prerok se mi zdi zabaven, svoje težave si zna pojasniti z lahkotnejšega vidika, morda tudi bolj njuejdžersko, ampak zanj deluje, včasih pa tudi za druge. Ano tare grenka usoda, k čemur obilno prispeva sama, vse čas pa ohranja neko zvestobo in poštenost, četudi se je bila znašla v situaciji, ko se je morala spustiti v nezakonite posle.


Kako ste sami doživljali alternativno in LGBTQ+ sceno konec 90-ih?


Kot podaljšek osemdesetih, v katerih so se zgodile mnoge ključne stvari, kar se tiče novih družbenih gibanj. Mislila sem, da bo to desetletje, ko naj bi užili rezultate boja v osemdesetih in hkrati pospešili gibanje. V devetdesetih se je res oblikovala infrastruktura, denimo, založba, klubi za srečevanja lezbične in gejevske skupnosti, revija, bilteni, tabori, mednarodni projekti … Pa nastalo je več skupin, ki niso samo razvejale LGBT sceno, ampak so vnesle — oziroma izpostavile — tudi spore in ideološka razhajanja v sami skupnosti. So pa bila devetdeseta tudi čas za razbijanje iluzij, tako osebnih (denimo junakinj v romanu) kot bolj političnih — denimo naivnih obetov, da bo diskriminacija kmalu končala v smeteh. Nikakor pa nismo pričakovale_i, da se bo z nastankom nove države sovražni govor šele pošteno razbohotil. In še danes mu dobro gre, pravzaprav ima nečastno podporo v najvišjih državnih telesih in predstavnikih_cah.


Kako bi primerjali sprejemanje LGBTQ+ skupnosti s strani javnosti v času dogajanja romana in danes?


Najbrž sem na to posredno odgovorila že v prejšnjih odgovorih. Kot rečeno, je v devetdesetih šele začela vznikati nova LGBT skupnost, pojavili so se prvi teksti o queerovskem gibanju, transspolnosti, prevpraševanje biološko fiksiranih identitet in objavljena je bila ključna študija Težave s spolom avtorice Judith Butler. V tem času se začne razvijati tudi lezbična literarna scena v Sloveniji. Lezbično in gejevsko sceno sem od konca osemdesetih pa nekje do dvajsetih v 21. stoletju doživljala kot svojo, močno sem se počutila kot del dogajanja. K sreči pa sem se vse bolj posvečala tudi pisanju in prevajanju, veliko manj pa aktivizmu. Tudi zato se zdaj počutim manj povezano s sceno — če še kje sploh je, bojim se, da lezbične scene niti ni več v takem smislu oziroma je razpršena po skupinicah… V nekaterih prepričanjih in identitetah se več ne prepoznam toliko in jih niti ne morem intimno podoživljati; sem pač boomer lezbijka :) In še vedno se mi zdi pomembno izpostaviti in povedati na glas, da smo lezbijke. Sicer tega ne bo storil_a nihče drug_a.


Imate podobno kot Jana kakšne načine za premagovanje tesnobe, ki so vam v pomoč in bi jih delili z bralkami_ci?


Ne vem, če bi komu koristili, haha. Mene pri premagovanju težav velikokrat vodita trma in jeza, dokler pač gre. In ponavadi gre zelo daleč. Zavračam apriorno medikalizacijo, ki je danes res že vsakomur dostopna kar pri splošnem_i zdravniku_ci, in verjamem v metode, kot so tek, joga, savna, druženje z izbranimi ljudmi, ekstremno nezdravo veseljačenje, pa seveda knjige, filmi, gledališče, festivali, potovanje, pisanje… Če imaš vsaj nekaj tega, je to že velika prednost. Ne odnehati, to je moje vodilo. Ko sem prevajala roman Nedotakljive (Stone Butch Blues) avtorice_ja Leslie Feinberg, sem naletela na čudovito misel, ko junak_inja pravi, da v življenju največkrat ni mogla_el odnehati preprosto zato, ker bi bila vdaja veliko nevarnejša od nadaljevanja boja.


Veronika Razpotnik


Veronika Razpotnik (1997) je po izobrazbi in spolni usmerjenosti bi-okemičarka. Tekom svoje literarne poti, ki je še v fazi asfaltiranja, je postala ena izmed finalistov 19. in 21. Pesniške olimpijade, na literarnem natečaju Rdeča nit 2019 prejela prvo nagrado v kategoriji poezija ter se uvrstila v finale natečaja za najboljšo protestno pesem ali družbeno satiro – Mentorjev feferon. Objavljala je v revijah Mentor, Spirala, Novi zvon, na spletnih platformah LUD Literatura in Koridor – Križišča umetnosti ter v Lezbozinu in Bizinu. Deluje tudi kot urednica. Veronika je kot članica skupine Akademski kolegij študentom! v letu 2019 svojo poezijo v precejšnji meri povezovala s temo stanovanjske problematike, kar je pretenciozen izraz za njen wannabe aktivizem. Že dolgo si želi napisati srečno pesem, a ji do zdaj še ni uspelo. Poje v zboru, na urah solo petja ali pod tušem in v družbi mačk uživa bolj kot v družbi ljudi.