Impresija: Koroška Pride


Vračanje domov je zaznamovano z intenzivnostjo. Večkrat uporabljani kliše prihoda domov, prežetega z občutki nostalgije in sreče, je prepogosto neobčuten s strani članov LGBTQIA+ skupnosti. Ni vsak dom kraj, ki ga obdaja toplina in sprejemanje. Med karanteno smo pisali o tem, da ne najde vsak varnosti, ko je v položaju, ki od njega zahteva vračanje v kraj, v katerem je odraščal. Premnogo staršev ni sprejemajočih in ljubečih, ko izvejo, koga in kako ljubi njihov otrok. Imela sem srečo, da je moje življenje steklo v smer, zaradi katere me pri prihodu domov vedno obdaja sreča, a z odraščanjem sem vedno bolj razumela, da koncept družine sega dlje od ljudi, ki so me vzgajali v domači hiši. Družino sem našla na več kot enem kraju, vendar pa ne v času najstništva, ko sem se trudila razumeti, kdo sem. Doma kljub brezpogojnemu sprejemanju in odprto miselnosti nisem znala spregovoriti o veliko delih sebe. Ko sem iskala odgovore na vprašanja, ali je biseksualnost resnična, ali lažem sama sebi, ko ljubim moške, zakaj se včasih počutim, kot da bi lahko ljubila več oseb hkrati, nisem našla varnega prostora, ki bi mu zaupala, da pozna odgovore. Obkrožena sem bila s hetero normativnostjo, perfomativno seksualnostjo, upiralo se mi je raziskovanje seksualnosti, če bi pomenila, da je namenjena samo za moški pogled. Nisem vedela kako, kje, kdaj, če sploh hočem. Dolgo je trajalo, da sem razumela spekter seksualnosti, da sem sprejela polni pomen etične poliamorije, da sem si upala postaviti se zase in za svojo ljubezen.

Do leta 2020 sem sprejela svojo identiteto, uporabljala svoj glas in ob tem občutila izjemno srečo, ko sem izvedela, da se je rodil Koroška Pride.


Koroška je dovolj majhna, da za njo večkrat rečemo, da se vsi poznamo med seboj in res sem poznala večino članic Koroška Pride-a, ki so me povabile k sodelovanju. Prispevala sem pesmi, fotografije, včasih mnenja in tako sem rastla z njimi, brala njihove poglobljene, unikatne in kreativne objave, ki so širile moje znanje o skupnosti. Letos sem se drugič udeležila Koroške parade ponosa. Letošnja je potekala pod geslom ''Ljubo doma'' in res je bilo ljubo. Najprej sem jo zaznamovala z objemi vseh čudovitih ljudi, ki jih, odkar živim v Mariboru, vidim premalo. Kot otrok sem se razveselila ročno narisanih začasnih tatujev z duhovitimi verzijami slovenjgraškega konja, ki so jih ustvarile članice KP, popolne glasbene podlage (yay Christine and the Queens) in si takoj priskrbela vstop na after-party. Seveda sem morala zapraviti čim več denarja in časa tudi na stojnicah ostalih slovenskih (in italijanskih) LGBTQIA+ organizacij, ker put your money where your mouth is in ker moramo vsi imeti uhane z Vizjakovimi solzami ter queer antifa broške. Sama parada je bila ena sama sreča, kot se tudi spodobi. Nisem najbolj sramežljiva oseba, kar je pomenilo, da sem morala vsaj četrt časa parade plesati mojo (verjetno precej slabo) verzijo vogue-anja. Kako magično je, da lahko mirne duše vogue-aš na Ru Paula mimo cerkve Sv. Elizabete, medtem ko te kriče podpira vsaj še 5 oseb? Dovolj magično, da se ne zgodi pogosto. Pred slovenjgraškim konjem, oblečenim v mavrično zastavo, smo peli Dan ljubezni. Ker to je ves namen našega korakanja - ljubezen. To je prostor, kjer je vsaj en dan v letu vse namenjeno samo in izključno ljubezni, sreči in sprejemanju. Parada ponosa je protest, med katerim se spomnimo vseh bitk, ki jih je morala bojevati LGBTQIA+ skupnost in jih še bojuje. A posebnost teh parad je, da tu ni jeze, ampak je vzdušje, kot se pričakuje od imena samega, paradno. Večkrat sem že pomislila, kako lahko kdorkoli, ki bi investiral vsaj minuto svojega časa za to, da koraka v paradi ponosa, še kdaj pomisli, da je skupnost karkoli drugega kot ljubeča. Kako bi lahko kdorkoli nasprotoval temu izrazu sreče in optimizma? Paradi je sledil politični program z govori in branjem poezije (Simona Muršec, Luka Kristić, Yuuki Gaudiuso, Linn Julian Koletnik, Nataša Sukič, Žana Radivo, Nika Kovač, Vesna Liponik, Jedert Lapuh Maležič, Neža Oder), ker je parada tudi to, opomin tega, do kod smo prišli in kam še moramo, je konstantno učenje in širjenje obzorij.


Morda ne najbolj pomemben del dneva, a zagotovo enakovredno zapomnljiv kot vse ostalo, je bil after party, kjer sem izgubila precejšen del svojega glasu s kričanjem v prvi vrsti med nastopom drag kraljic iz Maribora. Vulve so nas očarale kot vedno in samo upam lahko, da bom kdaj dosegla njihov nivo veličastnosti in ekstravagance ali se naučila death drop-a. Njihov nastop je bil opomin edinstvenosti in moči skupnosti, ki vztraja v brezkompromisnem izrazu individualnosti in talentov.


Koroška Pride je ena sama sreča na varnem, ljubečem in neustrašno kreativnem prostoru. Je praznovanje vsega lepega v kaosu, ki skuša lepoto zatreti. Je družina izven družinske hiše. Je priložnost za to, da se lahko vsak postavi zase in za druge, najde svoj glas (tudi če ga potem izgubi od navdušenega kričanja) in vsaj enkrat na leto ve, da je popolnoma in brezpogojno sprejet. Vračala se bom vsako leto. Ljubo doma.




Foto: Lucija Jelenko

Koroška Pride: Facebook

Instagram


Sara Nuša Golob Grabner (1994) živi in ustvarja v Mariboru, kjer študira umetnostno zgodovino in angleško književnost ter jezik. Deluje kot fotografinja, pesnica, pisateljica, urednica in umetnostna zgodovinarka.