HOW MANY FEMALE EJACULATIONS DO YOU KNOW?

Updated: Jan 26

Empowering women and reclaiming our bodies with Isabel Burr Raty


A triggering question for some, an interesting topic for others, and not many know the answer to it. Why is that, you ask? For years, the answer was hidden underneath layers and layers of cultural oppression, which walks hand in hand with patriarchal social system. What sacred knowledge did “they” take away from us? Is now finally time to put a stop to this social construct, which is so intertwined with our daily lives, that it’s practically invisible, and it’s harmful not only to women but also to men. For Isabel Burr Raty it is “free our bodies, and liberate ourselves” o’clock, and it sure is ticking louder and louder, minute by minute. In 2020, the ČIPke Open Lab (Kersnikova Institute), invited Isabel Burr Raty to the 26th City of Women festival where she answered a few of those “controversial” questions, such as “Can a brain orgasm be transformed into a renewable energy source in times of disaster?”, introduced the workshop participants to the essentials of the bio-autonomous female farming system employed at her Beauty Kit Farm that teaches us how to recycle bodily materials and orgasmic electricity to produce eco-erogenous para-pharmaceutic products, and exposed us to a new form of biological and creative activism.

The Western world’s discomfort with menstrual blood is evident in its relative absence from just about every aspect of life. However, it isn’t universally so and certainly hasn’t always been like this. The Patriarchal Stigma of Periods, to which we’ve all been indoctrinated, would say that this stigma is justified. They let us believe that “Nobody wants to hear or talk about this topic”, that it is somehow dirty and that we should be ashamed of our bodies and bodily fluids from a young age on. We should start addressing the “Tampon tax” and turn our attention to tampons, and other feminine hygiene products, which are basic and unavoidable necessities for women and should be made tax exempt. Bottom line is, we are still paying more simply for being a woman.

Women on periods are treated like irrational creatures and aren’t capable of normal behavior, or have a certain emotional response to a situation, due to menstruation. Our specter of emotions isn’t seen as valid, we are periodically invalidated, by society due to menstruation. Before the 19th Century, doctors didn’t realize periods were even linked to ovulation. They thought women needed to bleed to cool their emotional hysterical natures. Nowadays we see it as an important sign and it means that our bodies are healthy.

How would a “normal” conversation about period blood among women look like and how do we remove this stigma? The answer always lies in education. Maybe we could start discussing it, without disgust and talk about it as freely and openly as we talk about semen, which was put on a “divine” pedestal by patriarchal societies for too long. On the other hand, with normalization of menstruation and everything that it is connected to, with understanding and deepening our knowledge about cycles that our body goes through every month, women are reclaiming the power of sacred knowledge, which was taken and hidden from us. If we generalize for a moment here, what would a semen even do without an egg? Endlessly float in the abyss…

According to Burr Raty, bio-autonomous female farming system offers a base to liberate the formatted femininity instructed by the beauty industry. This correlates to society’s dependency on gynecological-reproductive technologies and general unawareness of the female sexual organs’ full potencies. “Thus, participating in the Beauty Kit Female Farm means to awaken the obscured in order to reclaim the alchemical agencies of the female erogenous cavities. Participating means to reconstruct the concept of femininity and to point out the empty gaps of scientific perspectives concerning the power of the female organs.”

“Suppose one tried to imagine a society that would be relatively immune to decay-an ever renewing society. What would it be like? What would be the ingredients that provide the immunity?” John W. Gardner, definitely didn’t have in mind that kind of renewing society. But let's be bold for a minute! With revelation behind the chemical, biological and nutritional potential of a variety of bodily fluids and by creating a safe environment for the participants to explore and harvest their own, Burr Raty engages in a fierce critique of consumption and industrial mass production. On a three day journey, she broke the taboo that shames our bodily fluids. She opened our mind, to see the potential and connection between our bodies and environment that surrounds us. With production of our own cosmetics we participate in a never-ending cycle of self-renewal.

We talked about science, we laughed, we cried and built a connection. We talked freely about sex and gender. And we touched the esoteric basis of Taoist thinking, which is that qi is part of everything in existence and is related to another energetic substance contained in the human body known as jing, and one all this has been expended the body dies. As for Taoists and also for Burr Raty, sex isn’t just about pleasing man. The woman also has to be stimulated and doesn’t necessarily need a man to enjoy and explore her sexuality. In early history, women played a significant role in the act of love, and the degeneration into subordinate roles came much later.

Some things are being born, other things are flourishing and others are dying. Maybe one way to an undying civilization, a more civil one, is through accepting, grabbing our power back and exploring the energy that our bodies produce at the stage of experiencing or selflessly giving pleasure. And there sure isn’t a purer energy, than the one that we produce while selfishly awarding our bodies with an orgasm after a long day. True power maybe hides in harvesting that potential and to make it our own, rather than being ashamed of it.



KOLIKO RAZLIČNIH ŽENSKIH EJAKULACIJ POZNATE?


Konsoldiranje ženske zavesti in povrnitev oblasti nad našimi telesi z Isabel Burr Raty


Za nekatere občutljiva tematika, za druge zanimiva tema, ki odpira mnoga vprašanja. Marsikdo pa se ob samem vprašanju sramežljivo namrdne, saj odgovora nanj ne pozna. Čemu pripisati nepoznavanje ženskega telesa? Odgovor morda najdemo, če odgrnemo tančico kulturnega zatiranja, ki hodi z roko v roki s patriarhalnim družbenim sistemom. Koliko znanja je izgubljenega v toku zgodovine in koliko ga je bilo zamolčanega načrtno? Je morda le prišel čas, ko zamajamo družbeni konstrukt, katerega lovke segajo v naš vsakdan ter naposled le zabrišemo navidezne meje, ki so škodljive ne le za ženske, temveč tudi za moške. Ko se znajdemo v prostoru z Isabel Burr Raty, imaš občutek, da na bližnjem zvoniku odzvanja in iz minute v minuto glasneje bije: »Zahtevamo svobodo za naša telesa in napočil je čas za osvoboditev izpod krempljev represije!«.


V 2020, so v sklopu ČIPkastega odprtega laboratorija, v prostorih Laboratorija Rampa na Kersnikovi 4, v okvirju 26. festivala Mesto Žensk, gostile umetnico in filmsko ustvarjalko. Za predmet svojega raziskovanja si je izbrala prostor med organskim in umetnim, med nedovoljenim znanjem manjšin in dominantnimi naracijami. V sklopu delavnice je odgovorila na nekatera »kontroverzna« vprašanja, kot na primer: »Bi lahko v oteženih časih, ko se soočamo z ekološko katastrofo in izumrtjem mnogih bioloških vrst, orgazem v človeških možganih preoblikovali in ga uporabili kot obnovljiv vir energije?«. Predstavila način trajnostnega gojenja in prototipe kozmetičnih izdelkov ter izdelkov za dobro počutje, ki so proizvedeni iz ženskih genitalnih tekočin, zbranih v okviru »ženskih kmetij« BK Female Farms, izdelki pa so javnosti na voljo za preizkušanje v okviru razstave BK Spa. Potom delavnice je predala obširno znanje, ki ga je nabrala tekom let. Od recikliranja telesnih izločkov, pa vse do pozitivnega vpliva orgazma na končni rezultat, katerega nato hranimo v obliki ekoerogenih parafarmacevtskih izdelkov. Udeleženke postavi pred novo obliko biološkega in kreativnega aktivizma.


Nelagodje, ki ga občuti zahodni svet v povezavi z menstrualno krvjo, postane očitno v relativnem pomanjkanju omembe slednje v vsakdanjem življenju. Čeprav ni to značilnost, ki bi jo lahko posplošili na vse kulture in skozi celotno zgodovino, se dajmo v naslednjih stavkih osredotočiti na današnji čas in prostor. Patriarhalna stigmatizacija menstruacije, kateri smo brez izjeme bili izpostavljeni vsi in je privedla do same indoktrinacije ter ponotranjenja mešanih občutkov, bi stigmo posledično označila kot sprejemljivo in povrh vsega opravičljivo. Puščajo nas v prepričanju, da »nihče ne želi načeti, kaj šele govoriti o tematiki«, kajti drži se je sloves nečistoče. Občutek, da bi se ženske morale sramovati svojih teles in telesnih tekočin od mladih let naprej, je prisoten na vsakem koraku, kot tudi nedosegljivi standardi lepote in če iz tega dvojega izluščimo vprašanje: »Kako se bo odrasla ženska lahko počutila zadovoljna v svojem telesu, ko se ga mora istočasno sramovati?«.


Ženske se v času menstruacije tretira kot iracionalna bitja, ki niso zmožna normalnega obnašanja ali pa se določen emocionalni odziv na situacijo pripiše kar menstruaciji, saj se tako z dogodkom samim ni potrebno ukvarjati. Našega spektra emocij se ne jemlje kot upravičenega ali utemeljenega. Tako smo s strani družbe posledično priča periodičnemu podcenjevanju ženske, kar pa jo še zmeraj postavlja na rob družbe in ne tja kamor sodi. Če želite, ob bok moškega, kot ekvivalentno ter razumno osebo. Kot zanimivost, pred 19. stol. zdravniki menstruacije niso povezovali z ovulacijo. Temveč je veljalo prepričanje, da ženska krvavi, saj je to edin način, da se pozdravi njene čustvene izpade in histerijo. V treh stoletjih smo napredovali tako daleč, da nam je jasno, da je redna menstruacija znak zdravega telesa. Sedaj pa se obrnimo in zazrimo v bližnjo prihodnost ter pričnimo naslavljati »Obdavčitev tamponov« in drugih higienskih produktov, ki so za ženske osnova ter nuja, kar bi moral biti zadosten razlog, da ti izdelki postanejo neobdavčeni. Ko potegnemo črto, še zmeraj plačujemo, tako ali drugače, samo zato, ker smo ženske.


Kako bi izgledal »normalen« pogovor o menstrualni krvi med ženskami in kako odpraviti to stigmo? Odgovor skoraj vedno leži v izobrazbi in ozaveščanju širše javnosti. Morda je prvi korak, da pričnemo tematiko nastavljati brez občutka sramote in nepotrebnega gnusa. Da govorimo o njej tako svobodno in odprto, kot se govori v javnem prostoru o moški spermi, katera je s strani patriarhalne družbe postavljena na »sveti« piedestal. Na drugi strani, z normalizacijo menstruacije in vsega, kar je z njo povezanega, z razumevanjem in poglobljenim znanjem glede ciklov, skozi katere potuje naše telo vsak mesec, bodo ženske vzele nazaj moč, katera izvira iz razumevanja mističnega znanja, ki nam je bilo odtujeno. Če si za trenutek drznemo izničiti superiornost patriarhalnega svetega grala, kaj bi semenčece pravzaprav počelo brez jajčeca? Za vekomaj bi bilo prepuščeno na milost in nemilost, izgubljeno v neskončnem breznu večnosti.


Burr Raty meni, da nam bio-avtonomno žensko kmetovanje ponuja temelje za osvoboditev iz že oblikovane ženskosti, ki jo narekuje lepotna industrija. Slednja je razlog za družbeno odvisnost od ginekološko-reproduktivnih tehnologij in splošno nepoznavanje ženskih spolnih organov in njihovih pravih potencialov. »Zatorej, sodelovanje na »ženski kmetiji« BK Female Farms, pripelje do obuditve in sprejetja neznanega in povrnitve razumevanja alkimističnih znanj, ki jih povezujemo z žensko erogeno votlino. Sodelovati pomeni rekonstruirati koncept ženskosti in izpostaviti vrzeli, ki jih jih za sabo pušča izključno znanstven pogled, kateri izključuje moč ženskih spolnih organov.«


»Če bi si poizkusili predstavljati družbo, ki bi bila relativno imuna na razkroj-večno obnovljiva družba. Kako bi izgledala? Kateri bi bili osnovni gradniki, ki bi zagotavljali imunost?« John W. Gardner, verjetno ni imel v mislih takšne vrste obnovljivosti. Vendar bodimo za trenutek drzni! Z razkritjem kemijske, biološke in hranljive strukture telesnih tekočin, odstrnemo tančico s potenciala, ki ga nosijo razne variacije telesnih tekočin, z ustvarjanjem varnega okolja za udeleženke delavnice, pa omogočimo neobremenjeno ozračje za raziskovanje, spoznavanje, učenje in »žetev« lastnih sokov. Burr Raty vzbudi kritično razmišljanje, ki se tiče potrošnje in industrijske proizvodnje kozmetičnih izdelkov. Na tridnevnem potovanjem, raztrga tabu, ki pred sramotilni steber postavlja naša telesa in telesne tekočine. Razširja naše dojemanje in pokaže potencial ter povezanost med našimi telesi ter okoljem, ki nas obkroža. S produkcijo naše lastne kozmetike prisostvujemo v neskončnem ciklu samo-obnovitve.


Neovirano smo govorile o spolnosti in spolu kot takšnem. Beseda je tekla od znanosti k smehu, solzam, kar je zgradilo zanimivo povezanost med udeleženkami. Odkopale smo ezoterične temelje Taoističnega dojemanja življenja. Qi predstavlja osnovni gradnik vsega okrog nas in je del našega obstoja. V našem telesu se poveže z drugo energijsko snovjo, imenovano jing, ko ena od teh življenjskih energij zapusti naše snovno telo umremo. Kakor za Taoiste tako za Burr Raty, seks ni samo način, kako zadovoljiti moškega. Ženska mora bit prav tako stimulirana in pravzaprav za raziskovanje svoje seksualnosti ne potrebuje moškega. V zgodnji zgodovini, so ženske igrale pomembno vlogo v dejanju ljubljenja, degeneracija v podrejeno vlogo je prišla mnogo kasneje.


Nekatere stvari se rodijo, druge cvetijo in tretje umirajo. Morda je pot k neumrljivi civilizaciji, strpnejši družbi, skozi sprejemanje in povrnitev naše lastne moči, skozi raziskovanje energij, ki jih naša telesa proizvedejo v stanju ekstaze. Kakorkoli obrnemo, čistejše energije ni, kot je ta, ki jo proizvedemo z nesebičnim dajanjem ali prejemanjem užitka, ko se po napornem dnevu nagradimo s kvalitetnim orgazmom. Pravi potencial se morda skriva v žetvi lastnih telesnih tekočin, definitivno pa ne v sramovanju le teh.




Bengal Cafuta



Bengal Cafuta (1992- ) je večna iskalka lepega v svetu finega barbarstva. Že kot mlado dekle se je vedno znova preizkušala v različnih oblikah umetnosti in se vedno znova našla v pisani besedi. Njena velika radost so besede in slikanje občutkov ter krajin z njimi. Stil njenega pisanja nas pogosto spomni na baročno okrašeno sobano, ki pa v sebi skriva skrinjo z ostrimi predmeti, ki nas prevprašajo o naši stabilnosti. Literatura je njeno varno pribežališče, v katerega se vedno znova vrača in pušča sledi svojih misli za prihodnje generacije. Je predvsem borka, borka za vse tiste neslišane, potisnjene v kot, brez glasu in tudi tiste, ki po tem svetu še potujejo z moralnim kompasom. Posebej blizu so ji ženske, lepota ženske podobe, ki pa je zanjo mnogo več kot lupina oziroma oklep, ki ga nosimo. Ženska je tudi izvor moči, želje, radovednosti, ustvarjalnosti, upora ter vedno novega upanja na boljši jutri. S svojim pisanjem, mislimi vas bo popeljala v mehkobo najlepših sanj, vas hkrati predramila z občutkom utesnjenosti in strahu. Svet okoli sebe vedno znova opisuje skozi pretečo dualnost, ki nas vse obkroža in ji ne moremo ubežati. Na eni strani ponuja rešitev, na drugi pa se ponovno prevprašuje ali je ta rešitev smiselna in za koga je smiselna. Večna dilema posttranzicijske generacije se kaže predvsem pri izbiri ali narediti nekaj, kar je prav ali nekaj, kar je fajn. Bengal to zagato vedno znova odkriva skozi svoja literarna dela ter počasi odkriva tančice vseh naših upov, strahov, tako skozi individualo, kot tudi skozi kolektivno misel. Irie Sha

Glavno uredništvo, poezija, proza, dramatika in vse vmes: Tom Veber

tom.veber@gmail.com

Fotografija, cianotipija, performans, instalacija, intervju in vse vmes: Sara Nuša Golob Grabner

 

saranusa.golob@gmail.com

Slika, strip, kolaž in vse vmes: Jakob Golob

jakob.golob1@gmail.com

Publicistični članki, eseji recenzije in vse vmes:
Veronika Razpotnik

 

veronika.razpotnik@gmail.com

© 2020 Stigma 

Izdelava: Zala Šeško