Douglas Stuart: Shuggie Bain

Roman Shuggie Bain je prvenec škotskega avtorja Douglasa Stuarta, ki je zanj v letu 2020 prejel Bookerjevo nagrado. Čeprav je čas dogajanja omejen na osemdeseta in začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je ekonomska politika Margaret Thatcher (po Stuartovih besedah) “zdesetkala delavske ljudi”, delujejo prizori brezposelnih in obupanih Škotov kot vzporednica trenutni zdravstveni in ekonomski krizi. Med “jakey-ji”, pedofili, nasilnimi očeti, gospodinjami, ki so odvisne od pomirjeval, in neusmiljenimi sovrstniki odrašča mali Shuggie Bain – gej otrok, ki si želi le, da bi s svojo mati Agnes, ki je odvisna od alkohola, zaživela “normalno življenje”.


Ljubezen, ki jo Shuggie čuti do Agnes, je brezmejna, čeprav mu ona znova in znova dokazuje, da ima v njenem življenju prvo mesto alkohol. Ko Shuggiejev oče zapusti svojo ženo, ji v oskrbo pusti tri otroke, ki jih ni sposobna preživljati. S svojimi pijanimi izpadi in strahovi odriva svoje bližnje, a krivdo za to distanco je zmožna pripisati zgolj njim. S svojimi dejanji postopoma uresničuje svoj najhujši strah, da jo bodo vsi zapustili. Agnesina “brezhibna” urejenost, zaradi katere jo partnerji primerjajo z Elizabeth Taylor, izvira iz občutka večvrednosti, ki ga goji do svoje okolice.


Shuggie prevzame njeno grandioznost in se ne zaveda, da je to zgolj obrambni mehanizem. Svojo okolico pogosto opiše s pridevnikom “common”, ki v tem kontekstu pomeni “prostaško”. Shuggiejeva urejenost in vzvišena dikcija nista dobrodošla v okolju brezposelnih bivših rudarjev. Še manj sprejemljivo je njegovo nekonvencionalno obnašanje, zaradi katerega pogosto sliši zmerljivko “poofter”. Shuggiejevo okolje prepozna njegovo drugačnost, ki si je sam še ne zna obrazložiti – opišejo ga kot “smešno smešnega”, “sprijenega”, kličejo ga “Liberace” in “baletni plesalec”. Njegova zmedenost se počasi umika jasnosti, ko ugotavlja, da ga privlačijo fanti, a roman se konča še pred Shuggiejevo čisto samopotrditvijo (pripoved o gejevskem življenju revnega Škota v poznem najstništvu, ki bi bila lahko nadaljevanje romana, Stuart prikaže v kratki zgodbi »The Englishman«). Svoje življenje Shuggie raje preda materi, a kljub trudu in upanju se ta ne spremeni. Ko leži mrtvo pijana, jo nežno vpraša: “Zakaj nisem dovolj?”


Douglas Stuart, ki navdih za dogodke v romanu črpa iz lastnega otroštva, mrki pripovedi vlije metaforiko ter podrobnosti, ki jo izjemno obogatijo. Shuggiejev svet je morda siv, a Stuart to sivino razkaže v vseh njenih odtenkih. Roman še ni preveden v slovenščino in prednost branja izvirnika je v bistroumni rabi glasgowskega dialekta, prežetega s suhim humorjem.


Proti koncu romana njegova dolžina postaja vse bolj opazna. Čeprav se Stuart v posameznih poglavjih igra z linearno pripovedjo in pričakovanji bralca, postajajo pijani izpadi ter travmatični dogodki vse bolj utrujajoči. Leto treznosti, ki ga premore Agnes, je en redkih svetlih trenutkov. Vse preostalo je ponavljanje in poglabljanje bede Shuggiejevega obstoja. Za razliko od naslovnega lika, ki naivno hrepeni po spremembi, bralec ve, da ta ni mogoča, zato zgolj čaka na Shuggiejevo resignacijo.


Ta seveda pride, a zgodbo Stuart zaključi s kančkom sreče v nesreči, ki je po moreči vsebini karseda dobrodošla. Avtor nas popelje skozi desetletje razpadajočega Glasgowa in nam pomaga občutiti težo Shuggiejeve bolečine, predvsem pa uspešno vzpostavi povezavo med razkrojem delavskega razreda in otrokovo travmo. V prvi polovici romana se zdi, da je naslovni lik potisnjen v ozadje, da se napravi prostor za Agnesino zgodbo. Vendar so Agnesine težave vedno tudi Shuggiejeve – neločljiva sta, zato Shuggie materino žalost sprejme kot svojo. Avtor kljub razvlečenosti zgodbe te žalosti ne trivializira, temveč jo v vsej njeni širini naloži še bralcu.


Pino Pograjc


F: Božena Pograjc


Pino Pograjc se je rodil leta 1997 v Ljubljani. Trenutno živi v Kamniku, kjer je končal družboslovno gimnazijsko smer na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra. Tam je ustvarjal pod mentorstvom prof. Stanislave Židan. Trenutno končuje dodiplomski študij anglistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Naslov njegove diplomske naloge je Vloga družbene angažiranost v poeziji Braneta Mozetiča. Prvič se je s pesnjenjem srečal, ko se je prijavil na srednješolski natečaj za haiku. Svoje pisarije je prvič na odru prebral na slamovskem pesniškem tekmovanju Pest besed v Kamniku, kjer je zmagal petkrat, leta 2016 pa je prišel tudi v finale vseslovenskega slamovskega tekmovanja. Leta 2015 je njegova pesem pristala na tretjem mestu na natečaju DPM Beltinci. Leta 2016 ga je šola izbrala za predstavnika na srednješolskem natečaju Mala Veronika, kjer se je njegova pesem uvrstila med pet najboljših v Sloveniji. Vključen je tudi v zbirko pesnikov srednje šole, ki jo je obiskoval, z naslovom Mimobežnice, ki jo je uredil Gašper Tonin. Pesniška slamovska tekmovanja, pesniški natečaji ter objave v revijah in zinih, kot

so Besedoholik, Dialogi, Englist, Kvirantena, Liter Jezika, Literarna krpanka, Monstruma, Perun ter Zamenjave, so zanj postali redni kraj izražanja. Leta 2018 je nastopal v predstavi Dogodek v mestu Gogi, ki jo je režiral Benjamin Zajc. Ustvarja tudi na družbenih omrežjih, kjer je pod instagram profilom composimulacra leta 2020 sodeloval na pesniškem tekmovanju poetrybattles ter prišel v polfinale. Na tem profilu tudi redno objavlja pesmi v angleščini. Velik vpliv na njegovo pisanje imajo Allen Ginsberg, Brane Mozetič ter grški miti. Obožuje glasbo Fione Apple, Franka Oceana, Nine Simone ter Perfume Geniusa. Zanimata ga queer umetnost ter prevajanje.

Glavno uredništvo, poezija, proza, dramatika in vse vmes: Tom Veber

tom.veber@gmail.com

Fotografija, cianotipija, performans, instalacija, intervju in vse vmes: Sara Nuša Golob Grabner

 

saranusa.golob@gmail.com

Slika, strip, kolaž in vse vmes: Jakob Golob

jakob.golob1@gmail.com

Publicistični članki, eseji recenzije in vse vmes:
Veronika Razpotnik

 

veronika.razpotnik@gmail.com

© 2020 Stigma 

Izdelava: Zala Šeško