Biti kvir na ameriškem kolidžu

Na začetku leta 2020 sem bil izbran za študijsko izmenjavo s St. Mary’s College of Maryland v Združenih državah Amerike. To je izmenjava, ki jo vsako leto organizira Oddelek za anglistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer sem trenutno vpisan na dvopredmetni magistrski študij anglistike in primerjalne književnosti. Zaradi pandemije se je izmenjava zamaknila na jesenski semester leta 2021. Ker ameriški kolidži in humanistični oddelki na splošno v desnih krogih veljajo za gnezdo “LGBT-feministične ideologije” in ker se mi to sliši precej utopično, me je pred izmenjavo med drugim zanimala kvir scena na kampusu in kakšen odnos gojita vodstvo kolidža in skupnost do kvir študentk_ov.


Moja prva interakcija z ameriško študentarijo se je zgodila na drugi večer po pristanku v Washingtonu, ko so nas, mednarodne študente, pobrali z letališča in odpeljali na razmeroma majhen kampus na jugu Marylanda – to leto je bilo vpisanih in nastanjenih manj kot 2000 študentk_ov. Srečo smo imeli, da se je Nemka v naši evropski skupini (ki sta jo poleg mene sestavljali še Španka in Francozinja) že pred prihodom povezala s tamkajšnjim študentom nemščine, da smo tako lahko hitro navezali prvi stik. Skupina Američanov, ki nas je toplo sprejela na večeru beerpong-a, je bila sestavljena iz igralcev ragbija in njihovih punc. Takšno moško okolje se na prvo žogo ne zdi ugodno za nekoga, ki odstopa od norm, zato trenutek, ko nastopi vprašanje: “Imaš punco?” ali pa tista naivna izjava: “Vidim, da ti je tista všeč!” s seboj prinese zavoro glede razkritja. Nekateri nimamo možnosti skrivanja svoje kvir identitete ali pa nas vodi želja po totalni razkritosti, zato sem povedal, da sem gej, in na moje presenečenje ni nihče niti pomežiknil. Skozi večer se mi je nekaj igralcev celo razkrilo kot biseksualcev.


Predsednik ekipe mi je povedal, da je imel njihov tim včasih zelo slab ugled na kampusu zaradi raznih primerov spolnega nasilja, zato so si za misijo vzeli očiščenje ugleda in vesti. Izločili so igralce, ki so bili obtoženi nasilja, na svojih zabavah so uvedli “sober monitor-je”, kar pomeni, da je bilo na vsaki zabavi prisotno nekaj treznih oseb, ki so skrbele, da ne prihaja do spolnega ali drugačnega nasilja, ter organizirali aktivnosti in pogovore, kjer so se zavezali k načelu “if you see something, do something” (če nekaj vidiš, ukrepaj). Sam sem prepričan, da je do takšnih pozitivnih sprememb prišlo zaradi vpliva Gibanja Me Too, ki je opogumil žrtve spolnega nasilja, da prijavijo, kar se jim je zgodilo, in ozavestil mlade, da stopijo na stran žrtev in zahtevajo posledice za dejanja storilcev. Zdelo se mi je presenetljivo, da se je ekipa zavedala, da ima kultura posilstva svoje korenine v arhaičnih konceptih moškosti in konservativni miselnosti, zato so si vzeli za načelo, da bo ekipa anti-rasistična, anti-homofobna, anti-transfobna in da bo zavračala to, kar je po Trumpovem incidentu, ko je vulgarno govoril o dotikanju žensk, znano kot “locker room talk” (pogovor v slačilnici), torej zastarel, žaljiv odnos do žensk in takšen govor o njih.


V ragbijski ekipi je bil tudi fant, ki je bil obenem še v dramski skupini ter zboru a capella in s katerim sem se zelo povezal. Skupaj sva šla na “Queer Dinner” (Kvir večerjo), ki je bilo manjše druženje LGBTQ+ posameznic_kov, ki ga je organiziral klub “Rainbow Room” (Mavrična soba). Sicer v Mavrični sobi niso pričakovale_i velike udeležbe, zato je bila količina hrane omejena, a bolj pomembna sta bila druženje in pogovor o stanju “Open and Inclusive Housing-a” (Odprti in vključujoči nastanitvi) na kampusu.


Open and Inclusive Housing je nadstropje enega študentskih domov, kamor se lahko vselijo osebe, ki se ne želijo odločiti med študentskimi domovi za fante ali punce in ki bi se počutile bolj udobno v kvir okolju. Ustanovitev Odprte in vključujoče nastanitve je s pritiskom na administracijo kampusa omogočil klub Mavrična soba. Kampus je dokaj odmaknjen od mesta, zato klubi predstavljajo zunajšolske dejavnosti, skozi katere se študentke_i povezujejo, poglobijo interese in popestrijo življenje na kolidžu. So tudi skoraj povsem samoorganizirani, tako da imajo pri dejavnostih proste roke. Obstajajo raznorazni športni, umetniški, manjšinski in politični klubi; od jadralnega to igralskega, od Latinx združenja do kluba demokratov. Presenetljivo je predsednik majhnega kluba republikancev gej – povedal mi je, da ga najbolj zanima fiskalni aspekt politike in da je polovica kluba kvir (nekdo drug je v šali pripomnil, da to pomeni dva od štirih).


V času moje izmenjave se je zgodil tudi protest proti nepriljubljeni predsednici kolidža Tuajuandi Jordan. Skupina trans študentk_ov ter njihovih podpornic_kov, ki se je poimenovala “Call Us By Our Names” (Kličite nas po naših imenih), je pet dni okupirala sobo pred predsedničino pisarno in zahtevala, da se izboljšajo razmere Odprte in vključujoče nastanitve in da je o tej možnosti nastanitve obveščena vsaka nova oseba na kampusu. Zahtevali so tudi; da kampus v vsaki akademski stavbi uvede spolno nevtralna stranišča, da se poenostavi postopek spremembe imena in da se prijave sovražnega govora v predavalnicah jemlje resno in preišče. Predsednica je na vsako točko zahtev odgovorila in pričela z uvedbo zahtevanih sprememb.


Ob takšnih velikih dejanjih in zmagah pa ne gre pozabiti na to, da trans osebe na kampusu dnevno bijejo svoje manjše bitke, ki imajo za prihodnje generacije študentk_ov vseeno velike posledice. To se je pokazalo pri predmetu, ki sem ga obiskoval na oddelku za angleščino in za katerega smo morali brati dramo M. Butterfly avtorja Davida Henryja Hwanga, prvič prikazano leta 1988. Drama prikazuje zgodbo francoskega diplomata Gallimarda, ki se zaljubi v kitajsko pevko Song in ne ve, da je Song v resnici moški, oblečen v žensko, ki vohuni za Gallimardom. Čeprav spolna identiteta Song ni eksplicitno razkrita, M. Butterfly izkorišča žaljiv stereotip, da trans ženske namenoma lovijo in ukanjajo hetero moške. Obravnavanje takšne drame ni sporno, vendar se v učilnici vse do konca razprave, ki jo je vodil profesor, transfobičen aspekt dela ni omenil. To je zmotilo mojo trans sošolko, zato se je proti koncu vljudno pritožila profesorju in odkorakala iz sobe. Profesor, malo pobit, je ostale prisotne vprašal, kaj menimo o sošolkinem odzivu na delo. Odgovorili smo mu, da jo podpiramo in da smo tudi mi čakali, kdaj bo prišlo do pogovora o transfobiji v drami. Ne vem, kakšne načrte ima profesor s tem predmetom v prihodnje, a glede na to, da je skozi semester vidno cenil naša prispevanja, v pravem trenutku prisluhnil in sklenil, da s sošolko nadaljuje pogovor, ko ga bo ta želela, menim, da bo obravnavo M. Butterfly zasnoval drugače ali jo pa celo črtal z učnega načrta.


Ista sošolka je tudi kot ena glavnih nastopajočih sodelovala na dogodku, ki se na St. Mary’s zgodi enkrat na semester – predstavi “Burlesque Club-a” (kluba za kabaretsko erotično predstavo). Ta je zaradi svoje vsebine seveda zelo dobro obiskana, sam klub pa ima tudi veliko članic_ov. Na predstavi se je zvrstilo osem glavnih nastopov, ki so jih vodile večinoma temnopolte lezbijke in biseksualke, humorno pa jih je povezovala predsednica kluba s svojo pomočnico. Na odru so se zvrstile zapletene koreografije, ki jim je bila vsem skupna ljubezen do lastnega telesa, lastne polti, in do ljudi, ki ti pomagajo, da se v svoji koži dobro počutiš, naj si bo s prijateljstvom ali seksom. Najbolj me je ganil nastop trans sošolke, ki je na odru plesala in se slačila na pesem “Transgender Dysphoria Blues” skupine Against Me! Logično je, da so bile najboljše zabave na kampusu zabave kabaretskega kluba.


Tekom semestra sem zasledil tudi dogodek “Drag Murder Mystery”, na katerem so kraljice preobleke vodile predstavo o odkrivanju neznanega morilca in zraven vključile gledalke_ce. Tega dogodka se zaradi prekrivanja z drugimi dogodki žal nisem udeležil, kot tudi ne dogodka “Queer Winter Formal”, ki je bil večer plesa v uglajenih oblačilih za vse kvir posameznice_ke na kampusu in osebe, ki so jih na ta večer spremljale. “Formale” lahko organizira kdorkoli, zato se na isti večer lahko odvije tudi ragbijski, veslaški ali plezalni formal, vsi ti pa spominjajo na zabave po maturantskih plesih. En ljubših kvir dogodkov je bila predstava “Rocky Horror Picture Show”, na kateri so po tradiciji igralke_ci nastopali na odru, medtem ko se je na platnu za njimi predvajal istoimenski kultni film. Moj ragbijski prijatelj, ki je igral v vlogi Rocky-ja, je na dogodek povabil tudi svoje soigralce. Bal se je, da jim bo celotna zadeva čudna in da jim bo neprijetno, a proti koncu predstave smo vsi kričali na platno in plesali Time Warp.


Kvir življenje na St. Mary’s se mi je zdelo razgibano in za to ima zasluge odmaknjenost kampusa od mestnega dogajanja, kar študentke_e prisili k samoiniciativnosti. Ker ni alternativ, si morajo sami popestriti prosti čas. Zdelo se mi je tudi, da večina z lahkoto govori o svoji spolni usmerjenosti ali spolni identiteti – literatura, ki sem jo bral za študij, je spodbudila živahne pogovore o teh temah (tudi ker se Američanke_i bolj rade_i oglasijo med seminarji). Na branju ob izidu študentske literarne revije, v katero sem bil vključen, sem opazil, da nisem bil edini, ki je bral pesmi s kvir tematiko. Obstaja tudi uradni St. Mary’s kvir Discord server – nasmejal sem se, ko sem v njihovih pravilih prebral, da je na serverju strogo prepovedana beseda “RuPaul”.


Administracija in vodstvo se trudita spodbujati odprto okolje, a večino časa ta trud zasenčijo poslovne prakse predsednice in pomanjkanje vizije za družboslovne oddelke. Kljub temu so me nekega dne na poti do jedilnice prijetno presenetili plakati, ki so viseli z uličnih svetilk. Kolidž je z njimi 11. oktobra obeležil mednarodni dan razkritja. Na plakatih so bile slike in citati slavnih kvir oseb iz preteklosti, najbolj zapomljiv pa je bil zame (seveda) citat Jamesa Baldwina: “Love him. Love him and let him love you. Do you think anything else under heaven really matters?” (Ljubi ga. Ljubi ga in pusti, da te ljubi. Se ti zdi, da je karkoli drugega pod nebesi res pomembno?)


Kvir skupnost na St. Mary’s ima svoj prostor, a se obenem zaveda in aktivno zavzema za izboljšanje svojega položaja. Študentke_i so na splošno ozaveščeni in spoštljivi, ker se tudi katedra trudi za sprejemanje drugačnosti. Sam sem se povsod počutil dobrodošlega, ne le v kvir okoljih. Čeprav zdaleč od utopije, je samozadostni mehurček kampusa lep opomin na to, da je med mladimi možno doseči (vsaj kar se kvir manjšine tiče) mirno sobivanje in sprejemanje. To pa zahteva veliko dela. Ker kampus leži v najbolj “rdečem” (republikanskem) okrožju v Marylandu, je že nekaj minut vožnje izven kolidža lahko opozorilo, da širša družba še ni na istem nivoju.


 

Pino Pograjc

F: Božena Pograjc


Pino Pograjc se je rodil leta 1997 v Ljubljani. Trenutno živi v Kamniku, kjer je končal družboslovno gimnazijsko smer na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra. Tam je ustvarjal pod mentorstvom prof. Stanislave Židan. Trenutno končuje dodiplomski študij anglistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Naslov njegove diplomske naloge je Vloga družbene angažiranost v poeziji Braneta Mozetiča. Prvič se je s pesnjenjem srečal, ko se je prijavil na srednješolski natečaj za haiku. Svoje pisarije je prvič na odru prebral na slamovskem pesniškem tekmovanju Pest besed v Kamniku, kjer je zmagal petkrat, leta 2016 pa je prišel tudi v finale vseslovenskega slamovskega tekmovanja. Leta 2015 je njegova pesem pristala na tretjem mestu na natečaju DPM Beltinci. Leta 2016 ga je šola izbrala za predstavnika na srednješolskem natečaju Mala Veronika, kjer se je njegova pesem uvrstila med pet najboljših v Sloveniji. Vključen je tudi v zbirko pesnikov srednje šole, ki jo je obiskoval, z naslovom Mimobežnice, ki jo je uredil Gašper Tonin. Pesniška slamovska tekmovanja, pesniški natečaji ter objave v revijah in zinih, kot so Besedoholik, Dialogi, Englist, Kvirantena, Liter Jezika, Literarna krpanka, Monstruma, Perun ter Zamenjave, so zanj postali redni kraj izražanja. Leta 2018 je nastopal v predstavi Dogodek v mestu Gogi, ki jo je režiral Benjamin Zajc. Ustvarja tudi na družbenih omrežjih, kjer je pod instagram profilom composimulacra leta 2020 sodeloval na pesniškem tekmovanju poetrybattles ter prišel v polfinale. Na tem profilu tudi redno objavlja pesmi v angleščini. Velik vpliv na njegovo pisanje imajo Allen Ginsberg, Brane Mozetič ter grški miti. Obožuje glasbo Fione Apple, Franka Oceana, Nine Simone ter Perfume Geniusa. Zanimata ga queer umetnost ter prevajanje.