Alja Adam: Privlačnosti

Petdelna pesniška zbirka Alje Adam, ki je izšla lani pri založbi Aleph, je ena redkih zbirk v slovenski književnosti, ki obravnava temo biseksualnosti. Del, označen z rimsko I. vključuje predvsem motiv zakonskega življenja (na tem mestu še z moškim), tako zakon same lirske subjektke kot tudi zveze parov, ki jih opazuje v svoji okolici. Vendar pa v sedmi pesmi z naslovom Privlačnost že opazimo razdvojenost izpovedovalke med dva ljubimca, med katerima je zelo očitno eden moški in druga ženska: »V istem večeru sem dobila dva šopka rož, / sedela v dveh restavracijah, / iz njegovega objema izčrpana / hitela v njeno naročje.«.

Drugi del je v celoti posvečen ženski, sklepamo lahko, da taisti ljubimki, ki je bežno omenjena v delu I. Tu opažamo motiv fizične kot tudi emocionalne oddaljenosti med partnerkama in konstantnega potovanja, ki je posledica fizične razdalje med njima ter verjetno tudi spoznanj, do katerih izpovedovalka prihaja tekom ovir, ki se ljubimkama v njuni zvezi postavljajo na pot. Njun odnos je včasih igriv (»Za hrbtom zazna gib napadalca, / počepne, zamahne s palico, / dvigne desni kotiček ust v seksi nasmeh.«), včasih boleč (»Žalost je rdeča kravata. / Nadela si mi jo med ljubljenjem.«), ponekod pa prerašča celo v čaščenje (»In ne Alah, Jezus, Buda, / prihajaš ti, / tvoje sopenje in glas / kot molitev.«). Avtorica v pesmi spretno vpleta motive iz narave, poleg tega pa je že v tem delu vedno bolj čutiti tudi napoved podob izpovedovalkinih družinskih članov, strahov iz njenega otroštva in vojnih grozot, ki so jih doživeli njeni predniki. To sicer pride veliko bolj v ospredje v delih III. in IV. Avtorica dogodke iz 2. svetovne vojne v nekaterih pesmih tudi aktualizira in naveže na problematiko beguncev ter njihovega katastrofalnega položaja v Evropi od pred nekaj leti pa vse do danes (»da sem najbrž domača / in ne ta črna.«). Razvidno je, da se je njihove žalostne zgodbe zaradi trpljenja njenega dedka in drugih borcev za svobodo med 2. svetovno vojno, močno dotaknejo (»Pravi, da so jo ubili, ker je izzivala, / zbili so ji partizansko čepico z glave / in ona si jo je poveznila nazaj.«).

V petem sklopu pa se zen podobe narave in življenjskega cikla prepletajo s podobami trpljenja ljudi in živali, ki so žal vsakdanje in pogosto spregledane (»Poženem se kot galeb, / prepričana, da me spodaj čaka konec, / v resnici je le riba.«).

Avtoričin pesniški jezik je precej direkten, a slikovit, sestavljen iz popolnoma vsakdanjih trditev, prepletenih z inovativnimi metaforami. Skladnja je koherentna, lahko razumljiva in ločila so prisotna brez izjeme. Tradicionalistično obliko pesnica tako obogati z nepričakovanimi prispodobami za občutja in strahove lirske subjektke (»V otroštvu sem pogosto molčala, / da ne bi, v trenutku nepazljivosti, / iz mojih ust skočila ogabna žaba, / varuhinja temnih skrivnosti.«). Bolečih in včasih paranoidnih občutkov avtorica torej ne izraža tako, da bi se igrala z jezikom, ampak v celoti skozi neprijazne slike, ki vzklijejo iz narave ali spominov.

Med branjem Privlačnosti se sprehodimo čez slovenske gozdove, mediteranske obale in skandinavske pokrajine. Znajdemo se v postelji z lirsko subjektko in njeno ljubimko, z njima počnemo vsakdanje stvari, kot je kuhanje in športne aktivnosti, z izpovedovalko skozi okno opazujemo njene sosede in skozi njene oči njeno lastno družinsko življenje. Prav tako pa dobimo občutke o njenem otroštvu in življenju ožjih sorodnikov ter se v določenih trenutkih z njo celo zatekamo v spiritualnost. Četrta pesniška zbirka Alje Adam je v nasprotju z drugo in tretjo, kjer je erotike manj, kot njena prva, spet zelo erotična. Ko pa telesnost ni izražena direktno, pa je predstavljena skozi slike, ki jih tradicionalno ne bi povezali z erotiko. Poleg tega odpira pomembna vrata v slovenskem pesništvu, normalizacijo odnosov s partnerji več različnih spolov, kar je odlična podlaga za boj proti monoseksizmu, še vedno prisotnemu v sodobni družbi. Vseeno bi si kot bralka poleg navedenega želela tudi opisovanje zdravih poliamoričnih odnosov, ki pa jih v tej zbirki še ni mogoče zaznati.


Veronika Razpotnik


Veronika Razpotnik (1997) je po izobrazbi in spolni usmerjenosti bi-okemičarka. Tekom svoje literarne poti, ki je še v fazi asfaltiranja, je postala ena izmed finalistov 19. in 21. Pesniške olimpijade, na literarnem natečaju Rdeča nit 2019 prejela prvo nagrado v kategoriji poezija ter se uvrstila v finale natečaja za najboljšo protestno pesem ali družbeno satiro – Mentorjev feferon. Objavljala je v revijah Mentor, Spirala, Novi zvon, na spletnih platformah LUD Literatura in Koridor – Križišča umetnosti ter v Lezbozinu in Bizinu. Deluje tudi kot urednica. Veronika je kot članica skupine Akademski kolegij študentom! v letu 2019 svojo poezijo v precejšnji meri povezovala s temo stanovanjske problematike, kar je pretenciozen izraz za njen wannabe aktivizem. Že dolgo si želi napisati srečno pesem, a ji do zdaj še ni uspelo. Poje v zboru, na urah solo petja ali pod tušem in v družbi mačk uživa bolj kot v družbi ljudi.

Glavno uredništvo, poezija, proza, dramatika in vse vmes: Tom Veber

tom.veber@gmail.com

Fotografija, cianotipija, performans, instalacija, intervju in vse vmes: Sara Nuša Golob Grabner

 

saranusa.golob@gmail.com

Slika, strip, kolaž in vse vmes: Jakob Golob

jakob.golob1@gmail.com

Publicistični članki, eseji recenzije in vse vmes:
Veronika Razpotnik

 

veronika.razpotnik@gmail.com

© 2020 Stigma 

Izdelava: Zala Šeško