Želim si biti luč in ne vešča

Napiši eno resnično poved;


sanjam o krvavi poroki

in v nosu čutim opozorilo.


napiši eno resnično poved;


veliko jazov je v mojem telesu

veliko jazov si želi pretepa

veliko jazov bi raje počivalo.


napiši eno resnično poved;


rada bi si postrigla lase

najti moram škarje, da ponovno odrežem stran tisto, kar ni potrebno;


očisti me,

pusti mi odkorakati proč.


resnična poved;


nisem vdova

sem pa razbito okno -


vešča je priletela v moj obraz


želim si biti luč in ne vešča


nisem vdova pa sem vseeno sanjala o možu brez obraza in kri je preplavila mojo belo obleko mojo belo belo obleko mojo edino belo obleko


koga sem ubila,

če ne sebe?


napiši eno resnično poved je rekel Hemingway, ko je brez besed opazoval iztekajoče življenje Pariza;


prsti si želijo pogoltniti resnico

in jaz se prvič znajdem v laži


in tako kopljem in kopljem in kopljem dovolj dolgo, da pridem do svojih brazgotin -

tistih, ki so na kosteh, tistih, ki jih niti sama ne moram videti, tistih, ki pridejo z rojstvom in odidejo le z ognjem


toliko ognja imam v sebi -


nisem pes, da bi me priklenili

noben pes si ne zasluži biti priklenjen

in vseeno

priklenem samo sebe

in pogoltnem ekstazo, ko pogoltnem tvoj dih.


resnična poved:

nikoli nisem uživala v goltanju, le pornografiji sem verjela in si tega želela


zdaj se počutim majhno

in iskreno -

vedno sem se počutila majhno

kot kamenček v tvojih dlaneh

včasih sem svoja usta ovila okoli tvojega prsta

palca, kazalca, sredinca,

ga polila s svojo slino,

da bi bilo lažje pogoltniti

nezaželeno ljubezen,

da bi bilo lažje pogoltniti

resnico.


 

V tvojih zobeh se znajdem kot nezaželena mivka na prepotenem telesu –

Pregrizni me.

Da pregrizena na pol umažem perilo in se spet znajdem na prgišču obžalovanj v mojih dlaneh, Da se me spet dotakne mrhovinar v mrazu, Da se spet zataknem med zobmi ljubimcev kot koščica v surovem mesu, Spet, Spet, Staro prgišče...

Pokukam v školjko –

"Me slišiš?"

Sposodila bi si nov obraz.

 

Anamaria Varga


Anamaria Varga (1999). V kleti njenega doma stojijo zidovi knjig, ki jih je mama prinesla iz tovarne knjig. Rada beži in išče nove poti. Šla študirat v Bruselj, se med vikendi vozila v Ardene, potem na izmenjavo v Barcelono, iz kjer se vozi v Toulouse, da dela na pesniškem performansu. Dom je le potovanje.

Pesmi je objavljala tu pa tam, največ pa je sodelovala z Layerjevo hišo v Kranju. Njene pesmi in zgodbe so del treh antologij Layerjeve založbe - Iskanja, Vračanja in pa Zadnja vaja.

Pesmi piše v večih jezikih in se zelo rada igra s prevajanjem iz enega jezika v drugega.