Štiriindvajset

Odprla je računalnik, še preden je odprla oči. Do polnoči mora oddati seminarsko nalogo, ki se je v praksi sicer še ni lotila, si pa je govorila, da jo ima že na pol napisano, ker je v mislih že sestavila dve povedi.


0 sporočil. 0 telefonskih klicev. Youtube spet hoče, da se strinja z novimi pogoji uporabe.


Danes je njen 24. rojstni dan.


Nekako se je 24 zdelo manj kot 19. Pri 19. je vedela kaj počne in kam gre. Takrat se je ravnokar preselila v študentski dom v Ljubljani. Imela je prihodnost. Verjela je vase in v svet. Zadnja leta je to vero izgubila. Še vedno je čepela v študencu, njene ocene so se postopoma poslabšale do te mere, da zdaj od sebe nikoli ni pričakovala več kot 6. Ampak to je bil v resnici njen najmanjši problem.


Misli ji je večino časa meglil občutek, da je na svetu sama. Osamljena. Zavedala se je, da na to v veliki meri vpliva to, da jo tako skrbi, kaj si drugi mislijo o njej. Včasih se ji je zdelo, kot da je pozabila osnove komunikacije. Kar je bilo absurdno glede na to, da je bila študentka prevajalstva.


Na začetku je bila navdušena nad študijem in vsak dan se je počutila polna novega znanja, ko se je zvečer po predavanjih vračala s Filozofske fakultete. Kmalu pa je ugotovila, da se od vseh svojih sošolk in sošolcev razlikuje. Njeni starši so bili neizobraženi, medtem ko so vsi starši njenih sošolk in sošolcev imeli narejene doktorate in opravljali pomembne službe. No ja, pomembne po mnenju kapitalistične družbe.


Začelo se je skoraj nevidno. Ni vedno razumela vseh besed, ki so jih uporabljali, in čeprav je veliko brala, je bila na določenih področjih manj razgledana od njih. Vsi so se ji zdeli vzvišeni in zadrgnjeni, čeprav je bila verjetno ona tista, ki je bila med njimi nesproščena. Začela je vedno manj govoriti, ko je bila v njihovi družbi. Vedno je bila pod pritiskom, ker ni vedela, kako naj se pred njimi obnaša, da ne bo izpadla neumna. Zdelo se ji je, kot da se tudi vse profesorice zavedajo tega, da ne spada na fakulteto, ker je tako drugačna od svojih sošolk.


Sama je bila kriva, da se je oddaljila od ljudi, med njimi tudi njenih najboljših prijateljic z gimnazije. Jezna je bila nase, ampak ni vedela kaj lahko spremeni. Njene napake so že narejene. Vse je že zajebala.


Ves svoj rojstni dan je pisala seminarsko nalogo o prevajanju kontemporarne poezije. Razen njene mame in babice ji nihče ni voščil. Nekaj znancev ji je napisalo kratka sporočila brez kakršnekoli vsebine na socialnih omrežjih, vendar teh ni bila zares vesela, saj so ji njen občutek osamljenosti samo še poglobili.


Nato je zelo blizu zaslišala korake.


Pogledala je skozi okno, vendar ni videla ničesar. Bil je petek, tako da je bil študentski dom dokaj prazen in zunaj je bilo že temno. Obrnila se je nazaj proti svojemu ekranu in se poskušala ponovno zbrati.


Koraki so se približevali. Zdaj se je šele zavedala tega, kako je sovražila stanovati v pritličju.


Bila je tako utrujena, pisanje seminarske naloge ji je vzelo že toliko časa, toliko njenega rojstnodnevnega časa in še vedno je bila komaj na polovici. Do polnoči manjkajo še 3 ure. Do takrat ima čas, da dokonča svojo nalogo in jo pošlje profesorici.


"Okej, manj razmišljanja in več pisanja! Kje sem ostala?" je razmišljala na glas.


Tok - tok - tok!

Nekdo trka na njeno okno.


Poskušala je odvrniti svoje možgane od grozljivk, ki so se zdaj vrtele v njeni glavi. Mogoče bo, če bo tiho, oseba odšla stran.


Tok - tok - tok!

"Hej! Maš kak čik?" je nekdo zaklical skozi njeno okno.


Che cazzo?

"Ne!" je zaklicala nazaj. Obstala je nepremična.

"Tobak?" je zaklicala oseba nazaj.


Imela je tobak. Bil je že star, saj je večinoma kadila le v družbi, ki pa je zadnje leto ni imela prav veliko. Po pravici povedano bi tudi njej zdaj prijal čik. Pravzaprav, zdaj, ko je pomislila na to, se ji je zdelo, da bo brez njega v naslednjih minutah umrla.


"Takoj bom zunaj!" je zaklicala čez okno in v zmešnjavi njene nočne omarice poiskala tobak, filtre in rizle. Nekaj je manjkalo.


"Imaš vžigalnik?" je zaklicala proti oknu.

"Vžigalice," je oseba zaklicala nazaj.


Odšla je proti oknu in ga na stežaj odprla. Skočila je skozenj in pred sabo zagledala visoko temnolaso dekle.


"Manja," se je predstavilo dekle in ji ponudilo roko.

"Sanja," se je predstavila sama.

Obe sta se zasmejali.


"Kakšno naključje," je rekla Sanja.

"Naključja ne obstajajo," se je nasmehnila Manja in ji pomežiknila.

Ni bila prepričana kako odgovoriti na to in ji je zato raje podala tobak.

Usedli sta se na tla in si zvili cigaret.


Prvi dim po mnogih mesecih se je Sanji zdel kot vdih svobode. Poskrbela je, da je njen vdih cigarete trajal toliko časa, kot je le lahko.

"Ti pa si potrebovala cigaret," se je zasmejalo v črno oblečeno dekle zraven nje.

"Ja," je potiho odgovorila.


In potem ni vedela več kaj reči. Njeni možgani so bili polni pritiska in njena usta se niso hotela premakniti. Obsedel jo je znan občutek, da mora in celo hoče nekaj reči, ampak je preveč polna strahu, da ne ve kako in kaj povedati. Temu pa je sledila še zadnja in najhujša stopnja - občutek sramote, da je tiho, ne glede na to, da hoče izreči milijon stvari.


"Ni se nama treba pogovarjati, če nočeš," je dekle odgovorilo njeni tišini.

"Hočem," je hitro rekla, ampak za njenimi očmi so se ji začele nabirati solze. Že cel dan piše pofukano seminarsko nalogo, njen rojstni dan je in nima nikogar s katerim bi ga praznovala in celo njeno življenje se ji že dolgo zdi brez smisla. Končala bo fakulteto in se, če bo šlo vse po sreči, zaposlila kot prevajalka. Vse življenje bo obkrožena z ljudmi, ki so pametnejši od nje ali imajo vsaj več samozavesti kot ona, kar je v resnici še koristnejše od pameti. Vse dneve bo na računalniku prevajala dolgočasna besedila, ker ni dovolj dobra, da bi ji zaupali z leposlovjem. Prevajala bo navodila za uporabo sesalcev in mikrovalovk, oči jo bodo bolele zaradi prekomernega strmenja v ekran, postala bo še bolj izolirana od družbe kot je in na koncu bo sama v srednje velikem stanovanju na robu Ljubljane, daleč od svojega sanjskega življenja, ki si ga je ustvarila v glavi, ko se je preselila sem.


"Si v redu?" je vprašala Manja.

Grozno vprašanje. Sanja je zavila z očmi. Ljudje sprašujejo ali si v redu, samo takrat, ko nisi.

Bila je tiho. Ni hotela sodelovati v tej boleči izmenjavi zagotavljanja, da je v redu, le zato, da izpade vljudno. Sovražila je vljudnost, ki se je je priučila na faksu.


Mogoče je kot najstnica prevečkrat izrazila svoje mnenje in bila preveč negativna, vendar si je vsaj upala razmišljati s svojo glavo. Zdaj je postajala vljudna, uglajena, urejena in polna lažnih mnenj, ki so temeljile na tem, kaj se od nje pričakuje in ne na tem, kaj dejansko sama misli.


Izgubila je samo sebe.


"Hej," je rekla Manja, "pridi z mano!"

"Kaj? Kam?"

"Pridi z mano v lajf."

"Ne morem, moram dokončati stvar za faks."

"Pridi z mano vseeno," je Manja vztrajala.


Utrujena je bila. Zdelo se ji je, kot da se trudi, trudi, trudi in je vedno v vsem zadnja in najslabša. Tresla se je od vsega današnjega napora in žalosti. Kaj pa ima sploh še izgubiti.


Na hitro je enkrat pokimala Manji. Ta je vstala in ji podala roko, da ji pomaga na noge. Začeli sta hoditi proti centru.


Ko sta prečkali podhod pred Cankarjevim domom, je Sanja obstala pred napisom: "seks lucija", ki mu je sledila telefonska številka.

"To številko poznam," je rekla. "Z Lucijo sva bili včasih prijateljici. Slišala sem, da sta s fantom zelo grdo šla narazen."

Manja je bila nekaj časa tiho, nato pa jo je vprašala: "Misliš, da je to njegovo maščevanje?"

"Ne bi se čudila, če bi bilo," je zavzdihnila. "Dvomim, da se je strinjala z javno objavo njene telefonske številke, ki poziva ljudi, naj jo pokličejo za seks."

Manja se je strinjala: “Prav imaš.”

Nekaj sekund sta še v tišini gledali grafit, nato pa je Manja iz svoje torbe vzela rdeč sprej, z njim prekrila Lucijino telefonsko številko in napis popravila, tako da je zdaj sporočal: "biseksualna revolucija".

"Bolje?" je vprašala.


Sanja jo je prvič zares pogledala: njeni temni lasje so segali do ramen, prečko je imela na sredini. Oblečena je bila v obleke, ki so kričale moderna čarovnica. Prvič si jo je dovolila pogledati v oči, ki so bile polne življenja. Tako drugačne od njenih, vendar so jo hkrati spominjale na čas, ko je še imela sanje.


Začeli sta teči po Ljubljani in iskati grafite, ki so ju napolnili z jezo. Manja je s seboj imela rdeč in črn sprej, tako, da sta lahko obe sodelovali. Veliko sta izbrisali, prečrtali, uničili. Spremenili sta zaporedje črk, P-je spreminjali v B-je, S-je v Š-je, in se veliko smejali. Sanja, ki se je zadnja leta počutila, kot da je na koncu življenja, je prvič po dolgem času občutila energijo, polno možnosti in samozavesti. Energijo, ki ji najbolj pristaja ime mladost.


"Koliko si stara?" se je Sanja slišala vprašati.

"Petindvajset."

"Vau." Kako si lahko še vedno tako vesela, je hotela vprašati, ampak se ji je uspelo zadržati.

"Koliko si stara ti?"

"Danes je moj 24. rojstni dan," je rekla in to takoj obžalovala. Počutila se je, kot da je razkrila že preveč tej novi osebi, ki jo je ravnokar spoznala.

Manja je ostala tiho, kar je bil po Sanjinem mnenju najhujši odziv. Ko nekdo, ki nima težav z zdravo komunikacijo ostane tiho, veš da te mora biti sram.

"Ni treba, da se ti smilim," se je Sanja prisilila reči.

"Ne smiliš se mi."

"Zakaj pa si me potem povabila, da se ti nocoj pridružim?"

"Ker si mi všeč. Ne na nek nor ljubezen na prvi pogled način. Si samo zelo simpatična."

"Simpatična?" se je Sanja proti svoji volji zasmejala.

Med njima je spet nastala tišina, ampak tokrat je bila prijetna. Tišina napolnjena z željami po dotiku in bližini.

"Mislim, da lahko spremeniva svet," je rekla Manja.

"Dvomim, da lahko spremeniva več kot par ulic v Ljubljani."

"Ulica na ulico, mesto; mesto na mesto, svet."

"Mislim, da malo prehitevaš," se je zabavala Sanja.

Zadovoljno je zavzdihnila: "V življenju vedno prehitevam, pa naj gre za spreminjanje sveta ali poljubljanje neznanih princes iz izgubljenih dežel."


Sanjine misli so poskočile v panic mode in začele vse govoriti naenkrat: "Ne misli nate."

In: "S tem ti želi povedati, da je zasedena"

In: "Ne upaj, ne upaj, ne upaj!"

In na zadnje: "Bodi prijazna in pokimaj, poslovi se, pojdi domov v samoto, na varno."


Izgledalo je, kot da Manja skozi Sanjine oči opazuje njeno zmedo in jo poskuša razumeti. Sanja se je počutila tako gola, kot se že dolgo ni.


"S tem mislim tebe," je nadaljevala Manja in jo prijela za roko.

Zdaj je Sanja lahko videla, da sama ni edina, ki jo je strah. Manjina roka se je tresla in njen glas je postajal tišji. Poskušala je narediti pomen svojih besed neslišen in hkrati je hrepenela po tem, da bi bila razumljena.


Takrat se je v Sanjinem srcu nekaj premaknilo. Počutila se je, kot da ga bo razneslo, a se je vseeno ustavila in se počasi, milimeter za milimetrom približala Manji, dokler med njima ni bilo več prostora za praznino. Njuna srca sta bíla v ritmu, ko sta se obe naenkrat odločili zapolniti prostor med njima s poljubom.


Ne glede na to, da se je že od svojega 16. leta zavedala, da je biseksualka, je bil to Sanjin prvi poljub z nekom istega spola kot je sama. Proti svoji volji se je počutila izpolnjena zaradi tega, ker lahko svojo biseksualnost končno podpre z dokazom.


Izgubljeni v ponotranjeni bifobiji, želji po življenju in večni mladosti jima je uspelo s poljubi ustaviti čas. Z nežnimi dotiki sta začeli zdraviti samoto ena drugi in z divjimi pogledi jima je uspelo vžgati ogenj v obeh srcih.


Glede na to, da Sanja ni verjela v boga, ni nikoli pričakovala, da se bo kdajkoli v svojem življenju počutila kot boginja. Ampak v tem trenutku se je. Počutila se je, kot da vlada vsemu svetu. In ko sta se ob pomladnih sončnih žarkih tiste noči vračali do kraja njunega prvega srečanja, se ji je zdelo, kot da je dobila super moči in lahko zdaj ona sama cel svoj svet prebudil iz dolgega spanca.


"Kaj bova zdaj? Nočem se vrniti v normalno življenje," je Sanja na uho zašepetala Manji.

"Živeli bova normalni življenji, po svojih najboljših močeh. In vsak petek odideva skupaj v noč, v rokah barva in v mislih revolucija, in tako..."

"...spremeniva svet," je dokončala Sanja.


Ko se je Sanja pozno popoldne tistega dne zbudila, se je zavedala, da še vedno ne bo lahko. Da njene težave še niso rešene in da je njena zmedenost glede prihodnosti še vedno prisotna.

A za razliko od včeraj, se je počutila, kot da ima moč. Ima moč se vprašati, kaj hoče doseči v življenju in si priznati, da mogoče pot, po kateri hodi, zanjo ni prava.


Ni bilo veliko, a bil je začetek.

In začetek je bil vse, kar je potrebovala.


Lan Aidan

F: Maja S.


Lan Aidan Remec se je rodil leta 1997 in prvih devetnajst let svojega življenja preživel na različnih koncih Primorske. Po končani dramsko-gledališki gimnaziji se je preselil v Ljubljano in se preizkušal na več različnih šolah, dokler ni ugotovil, da ima raje umetnost kot izobrazbo. Svojo vlogo v svetu je poleg umetnosti dobil tudi v aktivizmu. Kot prostovoljec pri Društvu DIH in Društvu Parada ponosa je sodeloval in še vedno sodeluje pri več različnih projektih za opolnomočenje LGBTQIA+ skupnosti. Leta 2019 se je pridružil kolektivu Društva Kvartir v sklopu katerega se lahko ukvarja s svojimi strastmi - pisanjem in biseksualnim aktivizmom. K pisanju se je obrnil po neuspešnih poskusih verbalnega izražanja svojih čustev. Na njegove zgodbe in poezije ima velik vpliv njegova izkušnja kot kvir oseba in revolucija obstoja v heteronormativni in cisnormativni družbi. S svojimi deli hoče dati glas vsem tistim, ki jih svet noče poslušati.