Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem

Updated: Apr 26

Prvi odstavek avtobiografskega romana Opraviti z Eddyjem povzame determiniranost revščine, ki ga v obliki krajših spominskih zapisov dosledno opisuje pripovedovalec. Ta trdi, da je trpljenje totalitarno: “izbriše vse, kar se ne sklada z njegovo ureditvijo.”


Stiska protagonista (in obenem avtorja romana) je popolnoma izbrisala spomine na manj travmatične trenutke njegove mladosti, kar se pokaže v odsotnosti humorja ali prijetnih izkušenj v njegovem pričevanju. Kar se je ohranilo in kar zdaj v spominu izstopa, so modrice, hrklji in sramota. Trpljenje v otroštvu je povzročilo, da je Eddy Bellegueule, gej otrok iz revnega manjšega mesta na severu Francije, presekal vezi s svojim bivšim obstojem. Ta mu je predstavljal obljubo, da ponovi bedo svojih staršev, poleg tega pa še vsakodnevno doživlja homofobijo. Namesto da bi sledil tej usodi, se je Eddy oblikoval (in preimenoval) v eno vodilnih figur sodobne francoske književnosti, Édouarda Louisa. S tem pa opravil z Eddyjem.


V romanu, ki ga je Beletrina izdala leta 2020 v prevodu Andreja Pleterskega, si ena za drugo sledijo slike iz otroštva, iz katerih pogosto planejo odurne podrobnosti – na očetovi majici je kri, ki jo je pravkar pil iz zaklanega prašiča, v sobi stare mame so “lužice scanja in kupčki sranja”, otroci imajo gnile zobe, ker si družina ne more privoščiti zobozdravnika. Kljub distanci, ki jo je Louis postavil do svojega odraščanja, so mu ti detajli ostali blizu. Z njihovo pomočjo sestavi kolaž revščine, ki prebivalce Hallencourta neizbežno ujame in bralca surovo napade.


Streznitev bralca, ki ga roman lahko doseže, pa žal ni dostopen vsem. Louis je v zapisu za The New York Times povedal, da mu je prvi založnik, ki je prejel njegov rokopis, odgovoril, da knjige ne more izdati, saj takšno pomanjkanje, opisano v delu, ni obstajalo že celo stoletje; da nihče ne bo verjel tej zgodbi. Na trenutke se zgodba res zdi neverjetna, vendar za Louisa nič manj resnična. Lik v romanu, ki se ga da primerjati z založnikom, je tožilec, ki avtorjevega bratranca Sylvaina po begu pred zaporom zaslišuje z izrazi, ki so Sylvainu nedostopni. Louis se zaveda vzvodov moči, ki ljudi priklenejo k ponavljanju usod, in ta dogodek opiše kot razredno nasilje. Zasluge za osvoboditev iz cikla revščine, v katerega so vpeti njegovi sorodniki in sokrajani, Louis v istem zapisu za The New York Times pripiše “zaporedju ugodnih izidov in čudežev.”


Tako kot Eddyjevo mater “preči množica diskurzov”, pa roman ne obravnava zgolj revščine in ignorantskega odnosa “buržujev” do revnih. V dedovanje revščine so vpeti tudi drugi faktorji – šovinizem, rasizem, nasilje, alkoholizem in drugi. A v tem romanu je najbolj izpostavljena oblika stigmatizacije seveda homofobija.


Pripoved se začne z opisom, kako se vsak dan v šoli dva fanta, “rdečelasec” in “grbavec”, nasilno izživljata nad Eddyjem. “Poženščen” in “zafnan” so bile besede, ki so ga spremljale od nekdaj, ga ožigosale kot drugačnega in ga ločevale od “pravih dedcev”. V šoli sta se tema izrazoma pridružila še “buzi” in “peder”. To, da ga ljudje obravnavajo na drugačen način, je Eddy tako ponotranjil, da je homofobijo izvajal tudi nad drugimi. Na začetku se zdi, da za njegovim izobčenjem ne stoji drugega kot stigmatizacija nekonvencionalnega izražanja, a govorice o njegovi spolni usmerjenosti je pospešil še njegov bratranec Stéphane. Ta je sošolcem pripovedoval o incestnih spolnih izkušnjah z Eddyjem in dvema fantoma, ki so svoje občevanje zavoljo moškosti poimenovali “igra”.


Eddy je lik, ki vzbuja sočutje, njegovo okolje pa ogorčenje. Roman, ki bi mu lahko dodali oznako “proletarski”, trezno in angažirano obravnava redko videno revščino delavskega razreda. Poskuša tudi pojasniti, zakaj se delavski razred obrača od leve k desni politični opciji (ter pogosto prevzame njena skrajna prepričanja). Édouard Louis ne skriva, da je njegovo pisanje angažirano – v “Manifestu za intelektualno in politično protiofenzivo” s kolegom Geoffroyjem de Lagasneriejem zapišeta: “Političnost se razume kot tveganje, kot stigmo – a ravno umik iz politike bi moral biti problem.” V četrtem načelu Manifesta tudi zapove, da je potrebno, kadar je le mogoče, zasesti prostor: “Na kratko, obuditi levico.” Louisovo sporočilo je jasno; potrebno je zbiti cikle, ki tistim, ki živijo v revščini, še naprej zagotavljajo gnile zobe, nasilje in umivanje v rjavi vodi, medtem ko tistim, ki z branjem to revščino prvič izkusijo, še naprej zagotavljajo, da je ne priznavajo kot resnične.


Roman Opraviti z Eddyjem je eden od Louisovih korakov k temu cilju. Če ne drugega, zaseda prostor.


Pino Pograjc

F: Božena Pograjc


Pino Pograjc se je rodil leta 1997 v Ljubljani. Februarja leta 2021 je diplomiral iz dvopredmetnega študija anglistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Naslov njegove diplomske naloge je Vloga družbene angažiranost v poeziji Braneta Mozetiča. Prvič se je s pesnjenjem srečal, ko se je prijavil na srednješolski natečaj za haiku, svoje pisarije pa je prvič na odru prebral na slamovskem pesniškem tekmovanju Pest besed v Kamniku. Tam je zmagal petkrat, leta 2016 pa je prišel tudi v finale vseslovenskega slamovskega tekmovanja. V zadnjem letniku srednje šole ga je Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra v Kamniku izbrala za predstavnika na srednješolskem natečaju Mala Veronika, kjer se je njegova pesem uvrstila med pet najboljših v Sloveniji. Vključen je tudi v kamniško zbirko dijakov pesnikov z naslovom Mimobežnice, ki jo je uredil Gašper Tonin. Pesniška slamovska tekmovanja, natečaji ter objave v revijah, zinih in na spletu so zanj postali redni kraj izražanja. Leta 2018 je nastopal v predstavi Dogodek v mestu Gogi, ki jo je režiral Benjamin Zajc. Na literarnem natečaju II. Kamniške svetilke je bila leta 2021 njegova pesem najbolje ocenjena in nagrajena. Velik vpliv na njegovo pisanje imajo Allen Ginsberg, grški miti in Brane Mozetič, čigar literarni klub je začel obiskovati po diplomiranju. Obožuje glasbo Fione Apple, Franka Oceana, Nine Simone ter Perfume Geniusa. Zanimata ga prevajanje in kvir umetnost, zato rad piše literarne kritike o LGBTQ+ literaturi. Ustvarja tudi na družbenih omrežjih, kjer pod instagram profilom composimulacra redno objavlja v angleščini.